Laibach z albumom MUSICK glasbo potiskajo tja, kamor sonce ne posije
Medtem, ko s(m)o 1. maja nekateri na dodobra zamaščenih roštiljih obračali bodisi zelenjavo bodisi raznorazne mesne proizvode, so zastavonoše industrialno obarvanega art “rocka” Laibach v svet (in na splet) poslali novo, dušo parajočo celovečerno kreacijo. In ja, tudi tokrat so zadeli v živo. Tako globoko in tako neusmiljeno, da skladbe nikakor nočejo zapustiti poslušalčeve zavesti. In kot smo od Laibach vajeni - tudi za to “zateženo zasvoljivost” obstaja tehten razlog. Kakšen? Berite dalje, če vam razpon pozornosti to dopušča.
Milan Fras je v tokratnem Laibach ciklu obarvan rožnato. Ja, rožnato.
Foto: Urša PremikMUSICK ni zares plošča, ki bi jo poslušal. Je plošča, ki posluša poslušalca, ga opazuje, analizira, procesira in servira nazaj v obliki bleščeče, plastične, izumetničene in skorajda algoritmične pop gmote in se taistemu naivnemu poslušalce zažre v možgane. Saj veš, dragi bralec oziroma bralka, kot tisti komad, ki si ga sovražil že prvič in si ga zdaj, proti lastni volji, mrmraš med vožnjo v službo.
Ja, ta album je nalezljiv kot tista reklama za konzervo tune iz poznih 2000-ih. Je refren, ki ga ne maramo - ampak ga znamo. In ravno v tem je ves čar.
Laibach: MUSICK, Mute Records, 2026
32 evrov (LP)
Plitki hiti zate in za tvoje bližnje
Laibach so že štiri prekleta desetletja mojstri tega, da iz najbolj banalnih, izpraznjenih, kot Tutankamon mrtvih form ustvarijo nekaj, kar te udari naravnost v center nelagodja. Naj si bo to Life is Life ali O, Triglav, moj dom. Tokrat so šli najdlje. MUSICK je gotovo najbolj “plastično”, najbolj “fake” in najbolj “cheap” album doslej. Kar pa je najbolj fascinantno, je to, da obenem tudi najbolj iskren. Umetna inteligenca lahko generira glasbo in producira plitke hite. Laibach pa znajo biti globoki v tej plitkosti, kolikor blesavo se že to sliši.
(Če si še vedno tu, dragi bralec oziroma bralka, naj te obvestim, da prihajajo dokaj sončni in topli dnevi, ki jih velja izkoristiti za sprehode po naravi - nekaj dežja bo le v Posočju - že v ponedeljek pa se obeta ponovna sprememba vremena, ki bo poleg dežja prinesla tudi nižje temperature.)
Marina skače, Marina skače, po zeleni trati
Naslov novega albuma ni naključen. Musick. “Sick of music”. Poln kufer glasbe. In res - nikoli je ni bilo več. Nikoli ni bila bolj dostopna, instantna in pozabljiva. Vsak dan na tisoče novih komadov, ki se zlivajo v en sam neskončen, brezobličen šum. Laibach so prav ta šum vzeli, ga ojačali, povečali, naredili še bolj nadležnega. Do te mere, da postane ... neizogiben.
Najboljši (oziroma najbolj zatežen) primer tega je skladba Singularity, pri kateri se prvič na plošči oglasi švedska Izolanka Marina Martensson. Uvod z večnim (in žal še ne prepovedanim štiklcom) Marko skače ti začne glodati živce že po prvih treh sekundah. Po desetih si rahlo živčen, po minuti padeš v eksistencialno krizo, po dveh pa si sprijaznjen. To je mantra digitalne dobe, ki so jo Laibach želeli utelesiti v MUSICK.
Če je bila Spectre, prejšnja Laibach kreacija, še nekakšen politični manifest, je MUSICK bolj kot ne zvočni eksperiment v tem, koliko človek lahko prenese. Koliko plastike, autotuna in bleščavega kiča lahko absorbiraš, preden se zaveš, da si del sistema, ki ga Laibach kritizira.
Neon v žilo.. ali pa nič!
Tudi vizualno ni popuščanja. Naslovnica, tokrat fluorescentno rožnata z rožnato injekcijo na mestu črke I, je skoraj vulgarna v svoji neposrednosti. Laibach, ki so vedno operirali v sivinah, temnih tonih ideologij in zgodovine, zdaj brizgajo neon v žilo. Glasba kot bolezen. In ti si pacient. Ali pa odvisnik.
Album se sprehaja med evrodance nostalgijo, K-pop estetiko, industrijskimi ostanki in klasičnimi referencami, a nikoli zares ne izgubi tistega ključnega - laibachovske distance. Ker če bi bilo samo slabo, bi bilo pozabljivo. Če bi bilo samo dobro, bi bilo predvidljivo. Tako pa je ... nadležno genialno.
Če si prišel do sem, dragi bralec oziroma bralka, čestitam. Tvoj razpon pozornosti je nadpovprečen. Ali pa si že okužen. •