Kauan s ploščo Wayhome odpirajo vrata notranjega sveta

Wayhome lahko razumemo kot nekakšno konceptualno potovanje, a ne v smislu pretirane “literarnosti”. Uvodna skladba aim/decide takoj postreže z nečim skoraj otroško čistim. Album odpre s subtilnimi kitarskimi arpeggii in razprto, rahlo megleno atmosfero, ki vzpostavi občutek nedolžnosti, hkrati pa že nakazuje napetost. Bobni držijo ritem v tempu hoje, ne v teku, in omogočajo, da skladbe dihajo in se razpirajo. Vsaka skladba gradi prostor in kontinuiteto, kot da bi poslušalec hodil po poti, kjer se vsak korak naravno poveže s prejšnjim.

Melodije se razvijajo plastično. Klavirski motiv v leave/let go se prepleta z linijami viole, ki prihajajo in izginejo kot nekakšen odmev. Sintovske linije v depart/dive širijo zvočno polje in dodajajo subtilne spremembe razpoloženja, medtem ko trše kitare v haste/ascend služijo kot ritmični in harmonski poudarek, ki skladbi da hrbtenico, ne da bi prekinile naravni tok. Vsaka nota in vsak motiv sta natančno umeščena, da podpirata občutek potovanja in notranje spremembe.

Kauan: Wayhome, Artoffact Records, november 2025

Foto: /

Kauan ustvarjajo gosto, a nikoli težko atmosfero. Album nosi melanholijo, nostalgijo, upanje in kratke izbruhe jeze, ki se razkrivajo počasi in naravno. Napetost ne prihaja iz dramatičnih kontrastov ali bombastičnih crescendov, temveč iz subtilnega oblikovanja dinamike, ritma in barve tona. Vse plasti se med seboj prepletajo in podpirajo zgodbo kot celoto.

To, da singla ni, je prednost

Vokalno plat albuma je prav tako pomembna. Kitarist in ustanovni član zasedbe Anton Belov poje, šepeta in growla, kadar kompozicija to zahteva, občasno se mu pridruži Alina Belova s svojo eterično barvo glasu. Ker je večina besedil v finščini, se finsko-ne-govoreči poslušalec osredotoči na glas kot zvočni instrument, ki dodaja barvo in zgodbo, ne pa dobesedni pomen.

Zanimivo je, da na albumu ne najdemo izrazitih singlov, oziroma trenutka, ki bi izskočil kot vrhunec. To je lahko slabost ali pa, v tokratnem primeru, velika prednost. Wayhome deluje izjemno koherentno, kot celota, ne pa kot lepljenka, ki jih dandanes ponujajo številni “radio-friendly” glasbeniki. Tudi produkcija sledi temu vodilu. Morda bi si kdo želel aktivnejši bas ali malo več svetlobe v vrhu, ampak lepota albuma živi drugje. V tem, da se ne napihne, da nikoli ne poskuša dokazati svoje veličine. Preprosto teče.

Kauan so skozi deset albumov razvili slog, ki ga nihče drug ne izvaja na tak način. Nekje med post-rockom, dark folk atmosfero, doom minimalizmom in black metal melanholijo, a nikoli povsem v nobenem od teh svetov. Wayhome bo doma pri ljudeh, ki nosijo v srcu francoske Alcest, belgijske Amenra, finske neofolk prvake Tenhi in njihove čilenske soborce Uaral, pa švicarske zasanjance Brévine in nenazadnje ameriške veterane Agalloch. Skratka, album se bo usidral pri ljubiteljih glasbe, ki gradi dogajanje od znotraj, ne navzven. •