Istrski zapušenci in glasbeni holesterol

Omega Sun, kot rečeno, stavijo na počasne sinkopirane ritme, umazane kitarske riffe in raskavi vokal, ki ga mnogi primerjajo z Johnom Garcio iz kultne ameriške zasedbe Kyuss. Tisti, ki tej primerjavi pripisujejo negativno konotacijo, najbrž izhajajo iz predpostavke, da Istranom primanjkuje izvirnosti. Roko na srce, zakaj ne bi uporabili tistega, kar je preverjeno dobro. V zvrsteh, kot je stoner metal in v katerih glavnino skladb narekuje glasna, nizko uglašena kitara, je tako markanten vokal prava redkost. Vokal, s katerim se ponaša Igor Kukanja - Medo, na novem ploščku Omega Sun v najboljšem možnem pomenu besede nadvlada glasbeni holesterol, ki ga iz svoje “gibsonke” izvablja Aris Demirović. Na albumu Roadkill se tako zvrsti šest skladb, začenši z The One, ki poslušalca takoj sooči z zemljevidom neskončne ceste, po kateri nas bodo skozi puščavo popeljali istrski trubadurji. Konec skladbe se domala neopazno zlije z začetkom naslednje, Black Dust, v kateri, tako kot v njeni predhodnici, ne primanjkuje trdih kitarskih riffov in psihadeličnih vložkov. Kompozicijsko sta si skladbi precej podobni, zato je na mestu razmislek, če ne bi bilo vredno pesmi združiti v eno. Sledi skladba Survive, v kateri se pokaže nekoliko nežnejša plat skupine, zlasti v verzih, ki jih hitro presekajo Demirovićevi repetativni mastni riffi in psihadelične solaže. Najdaljša skladba na albumu je Another You, v kateri bobnar Sebastian Vrbnjak ubere nekoliko bolj poskočne ritme, a jih v drugi polovici kompozicije umiri. Takrat na plan pride black metalsko ozadje idejnega vodje skupine. Nekoliko hitrejša je tudi naslednja skladba Early Morning, v kateri zares zasije vokal Igorja Kukanje. Glasbeno popotovanje sklene skladba Doomer, ki Omega Sun utrdi kot najpomembnejše predstavnike slovenske stoner doom scene.an