(RECENZIJA) Igorrr predstavljajo novo hvalnico absurdu

Peti dolgometražni album Amen je logično nadaljevanje in hkrati nadgradnja poti, ki so jo poblazneli Francozi Igorrr začrtali že z izvrstnim Spirituality and Distortion iz leta 2020. A kjer je bil ta še razmetan v svoji genialni nebrzdanosti, je Amen bolj zbran, tehten in - nenavadno za projekt, ki slovi po popolni norosti - skoraj meditativno uravnotežen. Gautier Serre, idejni vodja in zvočni arhitekt zasedbe Igorrr, dokazuje, da mu tudi po dvajsetih letih ustvarjanja ne zmanjka niti idej niti poguma za razvoj.

Nekoč solistični breakcore projekt, ki je na albumih Nostril in Hallelujah možgane bombardiral z divjimi preskoki med barokom, trip-hopom, death in black metalom, se je z razširitvijo v polnokrvno zasedbo dokončno preoblikoval v kolektiv z jasno vizijo. Amen je v tem smislu “meso in krompir” diskografije Igorrr, le da je tokrat manj osredotočen na šok, in se bolj osredotoča na atmosfero, težo in dramaturgijo.

Božja čeljust se že trese

Ključna novost albuma je izrazita liturgična in religiozna nota. Zbori, godala, arabske mikrotonalne lestvice in kompleksna, ostro rezana ritmika ustvarjajo temačno, skoraj sakralno razpoloženje. Komadi, kot so Daemoni, Limbo ali Ancient Sun, gradijo zloveščo napetost z masivnimi riffi in melanholičnimi vokali, medtem ko Serre prvič pusti baročnim in klasičnim elementom, da dihajo brez stalnega digitalnega pohabljanja. Vrhunec tega pristopa je subtilni Silence.

Seveda Amen ne bi bil album Igorrrjev brez popolnega absurda. Sredi plošče se v hitrem zaporedju zvrstijo komadi, ki delujejo kot zvočni slapstick: od surf rocka, orientalskih motivov in death metal pretepov v Blastbeat Falafel, do grindcore ejakulacije v 2020 in ADHD-jevske elektronske zmede istoimenskega komada. Ti trenutki delujejo kot zavestna motnja resnega tona, a hkrati ohranjajo tisti značilni Igorrrjev DNK.

Še vedno nor,
a na višjem nivoju

Veliko zaslug za kohezijo albuma nosi razširjena zasedba. Vokalista J. B. Le Bail in Marthe Alexandre spretno krmarita med brutalnostjo in operno patetiko, medtem ko kitara in bobni zagotavljajo kovinsko hrbtenico, ki preprečuje, da bi glasba zdrsnila v čisto parodijo. Tudi gostje iz vrst skupin Soulfly, Anthrax in Mr. Bungle delujejo presenetljivo organsko vključeni.

Amen je Igorrr na vrhuncu svojih moči: še vedno nor, še vedno težko prebavljiv, a bolj zrel, temnejši in osredotočen. Album je hkrati blasfemična maša in natančno zgrajen zvočni obred. Lahko ga okličemo za izkušnjo, ki zahteva več poslušanj, a se vsakič bogato oddolži. Če je to bogokletje, je vsaj zelo dobro odigrano.

Kako je odigrano v živo, bo mogoče slišati 10. februarja v ljubljanskem Kinu Šiška, kjer so francoski ekscentriki sicer že tako rekoč stalni gostje. Tokrat jih bodo spremljali škotski post-progresivni sludge metalci Dvne. •