Deafheaven: Ekstaza za vse, ne le za hipsterje
Združene države Amerike in black metal imata približno toliko skupnega kot Igor Pirkovič in predvolilna soočenja. Povečini gre za travmatične izkušnje, tu pa tam pa vendarle treščimo ob kaj zabavnega. Eno od zabavnejših oziroma bolje povedano čarobnih izkustev ponujajo kalifornijski Deafheaven, ki so konec marca pri Roadrunner Records izdali svoj šesti celovečerec Lonely People with Power.
Se še spomnite albuma Infinite Granite iz leta 2021? Albuma, ki je Deafheaven iz metalske scene odnesel med jate post punkovskih lepotcev, ki nosijo črne pulije in berejo Rolanda Barthesa na pločniku pred koncertno dvorano? No, za razliko od svojega predhodnika Lonely People with Power predstavlja nekakšen povratek k agresivnim blackmetalskim pristopom, ki nas na trenutke popeljejo celo na sever Evrope, morda celo v bližino enega izmed norveških fjordov. A ne pričakujte brezglave nostalgije, ne. Deafheaven niso tisti zamerljivi, zategnjeni black metalci, ki se k izvornemu nauku vračajo zato, da bi dokazali svoj prav. Dokazujejo pa, da so sposobni stopiti v nek krog, iz njega izstopiti in se potem vrniti - v drugačni, bolj samozavestni obliki.
Preden se lotimo poslušanja, se za trenutek sprehodimo po Wikipediji. Deafheaven so album izdali 23. marca, posneli so ga v studiu EastWest v Hollywoodu - mimogrede, gre za enega najbolj prestižnih studiev, kjer sta bila posneta tudi Thriller Michaela Jacksona in osnovna tema Botrovega glasbenega leitmoiva -, produkcijo pa so fantje zaupali Justinu Meldalu-Johnsenu, ki se podpisuje še pod dela skupin Nine Inch Nails, Paramore in vse bolj popularne pevke Poppy.
Nehajmo se sramovati ljubezni do Deafheaven
No, nujno potrebne trivialne podatke o albumu smo predelali, zato se zdaj lahko posvetimo tistemu, zaradi česar smo album sprva sploh prijeli v roke - glasbi.
Zdi se, da se s svojim šestim album Deafheaven sploh ne trudijo več pridobivati novih poslušalcev. Toda občutek lahko vara. Upam si trditi, da bodo s tem albumom ujeli uho kakšnega naključnega poslušalca, ki je leta 2013 ušel tistemu “hajpu” okrog Sunbatherja - albuma, ki je hipsterje v craft pivovarnah pognal v transcedentalno ekstazo.
Z lahkoto rečemo, da gre za najbolj uravnotežen izdelek, kar so jih Deafheaven doslej poslali v svet. Gre za album, kjer se post punk, black metal in shoegaze ne borijo za prevlado, ampak živijo v simbiozi. Kot do potankosti premišljena mešanica čokolina in mleka. Popoln začetek dneva, skratka.
Prav, dovolj je bilo prispodob. Pojdimo k stvari in se vendarle sprehodimo med skladbami. Tu je Doberman, tisti komad, ki stvari postavi na svoje mesto - besna, samozavestna uvodna pesem, ki razblini dvome o tem, ali Deafheaven še znajo brcati. George Clarke spet kriči, bobni ropotajo in kitare žagajo. Sledi prvi single Magnolia, ki prav tako ne izgublja časa s shoegazersko romantiko, ampak takoj preide k stvari. Neizprosna brutalnost, ki zategnjenim metalcem in drugim latentnim homoseksualcem daje razlog, da se prenehajo sramovati svoje ljubezni do Deafheaven.
Prilika o izgubljenem sinu
A prosim, ne razumite me narobe. Ta album ni samo nek nepremišljeni niz udarcev v obraz. Skladba Heathen se igra z dinamiko in se s težkimi, skoraj popovsko himničnimi refreni bliža temu, kar bi Infinite Granite lahko bil, če bi bil malce bolj drzen. The Garden Route deluje kot izgubljeni komad iz albuma Ordinary Corrupt Human Love (2018), v katerem Clarke skozi svetlikajoče se kitarske plasti bruha svojo poezijo. Tu so še interludiji. Incidental I in Incidental III dokazujeta, da Deafheaven še vedno lahko podrejo pričakovanja. V tretjem se pojavi Paul Banks iz skupine Interpol - slednjo smo lahko ujeli v Rimu leta 2011 kot predskupino legendarnim U2 -, samo mrmra nekje pod atmosferično podlago, Jae Matthews iz Boy Harsher pa na Incidental II odpre vrata v najbolj temačne kotičke, kar jih ponujajo Deafheaven, preden se vse sesuje v noise-industrialni kaos.
Winona, a ne Ryder
Vrhunec albuma? Winona, zagotovo. Skladba, ki z blast-beati plane naprej, nato pa se razleze v nekaj, kar je enako blizu britanskim Svalbard kot Deafheaven iz leta 2013. Velika pohvala pritiče Clarku, ki je zrasel tako kot vokalist kot tudi tekstopisec. Besedila niso več le kalejdoskopske podobe sonca, oblakov in krikov v praznino, temveč se lotevajo toksične moškosti, družinskih zgodb, nosijo celo politične podtone.
Album se zaključi z The Marvelous Orange Tree - naslov, ki pokima The Pecan Tree iz Sunbatherja, in zvok, ki povzema vse, kar Deafheaven danes so. Kitare plavajo, vokali se vzpenjajo iz globin Clarkove tesnobe in za hip se zdi, kot da so vse njegove raznolike inkarnacije - shoegazerski poet, black metal mesija, post-punk upornik - našle način, kako dihati v istem prostoru.
Lonely People With Power ni toliko povratek kot logičen korak naprej. Deafheaven so v svoji šestnajstletni karieri prehodili dolgo pot, a nikoli niso izgubili svoje temeljne identitete. Kot vedno je ta bend najboljši, ko se mu uspe skozi kaos prebiti do trenutkov čiste, nepričakovane lepote. In tudi ta album slednje ponuja v izobilju.
