Cona40: Istrski rock, ki se ne “šlepa” na Joker Out
Prvi ritmi rock glasbe so na istrskih tleh začeli odmevati sredi 50. let prejšnjega stoletja. Istra je svetu dala Kameleone, Faraone, Breclja, Zmelkoow in še številne druge. Zato ni presenetljivo, da so z novim valom slovenskega rocka tudi iz istrske prsti vzklile mlade zasedbe, ki že pogumno “harajo” po odrih doma, pa tudi onkraj črnokalskih meja. Ena takih skupin je Cona40, ki je letošnjo pomlad pospremila s kratkometražnim prvencem, naslovljenim Bombončki.
Poslušalčeva izkušnja se prične že s pogledom na naslovnico Bombončkov, ki že na prvi pogled deluje kot vizualna izpeljanka naslova albuma. V ospredju se sveti rožnato vijoličen bonbon, zavit v kovinsko folijo, lebdeč na čisti modri podlagi. Minimalistična kompozicija ustvarja vtis digitalne umetnosti, ki se spogleduje z lo-fi estetiko. Ne toliko skozi vizualni šum ali retro filter, temveč z občutkom za preprostost, ironično distanco in nostalgični pop-objekt.
Bonbon tako ne izpade zgolj kot prikupen simbol mladostne sladkobe, temveč tudi aluzija na lahkotnost, ki zna zavajati. Pod sijočo embalažo se lahko skriva karkoli. In prav tak - lahkoten in obenem mističen, je tudi sam izdelek.
Album fantje pričnejo z igrivo bedroom pop/funky rock skladbo Ona, ki že uvodoma postreže z melodičnimi in preprostimi kitarskimi vložki. Posebej izrazit pečat pusti vokal Martina Pinterja, ki s svojo višje ležečo, svetlo obarvano vokalno linijo pesmi doda čustveno odprtost in subtilno melanholijo.
Introspektivni obrati
Nekoliko bolj “groovy” je druga skladba SmPlanet, kjer do izraza pridejo basovske linije izpod prstov Matica Isovskega in synthovske intervencije Timoteja Majerja. Skladba razkriva introspektivno plat Cone40. Temu primerno se spremeni tudi zvočna kulisa. Kitarski zvok postane bolj zračen, akordi se razlivajo v prostoru, ustvarjajo občutek širine in rahle odmaknjenosti.
V istem spektru Cona40 ostajajo tudi pri tretji skladbi Chilly. V ospredje je spet postavljen občutek čustvene distance, zmrznjene bližine, ki pa ni brez topline, le zakopana je globlje. V tem komadu se sliši duh sodobnega dream popa, pomešanega z elementi slowcorea in celo post-mladinske melanholije, ki se ne boji pokazati ranljivosti, a jo zavije v glasbeni eter zadržane elegance.
Ljubitelji hitrejših in bolj poskočnih ritmov (narekuje jih Tine Vidmar) pridejo na svoj račun pri skladbi Telo. Četudi na prvi pogled deluje nekoliko erotizirano, besedilo tu ne ponuja eksplicitnosti, temveč raje slika fragmentirane utrinke dotikov, občutij, prisotnosti. V tej nejasnosti je moč - poslušalec ni zgolj pasivni opazovalec, ampak vstopi v zvočni prostor, kjer mora sam osmisliti odnose med besedami in zvoki.
Sledita še nekoliko bolj kitarsko obarvani Začaraj me in naslovna Bombončki - v ospredje namreč sili kitara GabrijelaJuriševiča -, album pa sklene instrumentalna in daleč najbolj “rockersko” obarvana, poskočna in divja Outro40.
Med “Gen-z” zadržanostjo in istrsko neposrednostjo
Zvok na samem EP-ju je nekoliko - najbrž namerno - surov in neizglajen, kar ni nujno moteče. Bombončkom daje občutek intimnosti in avtentičnosti. Miks sicer podpisuje basist Matic Isovski, mastering pa so fantje zaupali Martinu Žvelcu.
Cona40 zvenijo kot nekakšna istrska varianta sodobnega lo-fi indie pop rocka, ki ni kontaminirana z vsesplošno Joker Out histerijo novega vala slovenskega rocka. Album je prežet z občutkom za estetiko spletne kulture, ironije in čustvene distanciranosti. Ni pretežek, ni prelahek - ravno prav bonbončkast je, pa tudi dovolj zašiljen, da ostane zanimiv do zadnje note.
