Dominic Harrison je odrasel, Yungblud pa ne bo nikoli!
Dominic Harrison alias Yungblud je že od začetka kariere magnet za skrajnosti. Oboževan in zasmehovan, kričeč in teatralen, nekje med resnostjo in karikaturo. Že od plošče 21st Century Liability je veljalo, da se fant išče. Bil je preglasen, preveč “look at me” - kar je seveda esenca rock'n'rolla, po drugi strani pa recept za to, da ga starejša publika zavrača kot nedoraslega pankrta, ki bi rad bil Kurt Cobain, a mu manjka 20 let trpljenja in dobrega heroina.
Ampak zdaj je tu album Idols. In zdi se, da je Yungblud končno odrasel. Bolje rečeno odrasel po svoje. Še vedno kriči ... dio bono, kako kriči. Še kar se meče na tla in razbija kitare, ampak prvič v svoji karieri to počne z vizijo. Če je bila prejšnja plošča Yungblug precej mlačen poskus pop-punka za TikTok generacijo, je Idols izdelek, ki ga postavlja na zemljevid resnih avtorjev.
Album odpre Hello, Heaven, Hello. Devetminutni monstrum, o katerem si Yungblud iz leta 2021 ne bi upal niti sanjati. Pesem, ki v štartu nakaže neko tendenco po pop-punku, a kasneje eksplodira v britpopovsko opero, nekje med Queen in Oasis, pa še malo Radiohead za povrh. Komad je ambiciozen, nor, napihnjen in ravno zaradi tega deluje. Harrison je tu vokalno najbolj prepričljiv doslej, melodije so odprte, zračne, kitare pa oborožene z reverbom. Presenetljiv je finale, ki postreže z akustično kontemplacijo, kakršno bi posnel tudi Elton John v svoji bolj introspektivni fazi. Če je Yungblud hotel dokazati, da ni samo “britanski Machine Gun Kelly”, je bilo tole dovolj.
Ravno dovolj star je, da razume zgodovino in ravno dovolj mlad, da jo interpretiran na novo. V tem smislu je resen kandidat za naslednjega velikega ambasadorja rock'n'rolla.
Skladbo posvetil babici, ki “ga je rada pila”
Drugi single, Lovesick Lullaby, je povratek v znano polje pop rocka, z jasnim namigom na radijske lestvice. Manj ambiciozen kot Hello, Heaven, Hello, ampak dovolj trden, da ne deluje kot prodajni kompromis. Producent Matti Schwarz je končno našel pravo razmerje med hrupom in melodijo, pesem pa še vedno nosi nekaj tiste atmosfere, ki jo ponuja prvi komad.
Tu je še tretji single Zombie. Človeku kar zobje šklepetajo, ko mora pisati o tej skladbi. Gre za popolno balado, ki spomni na zgodnje Coldplay, a za razliko od njih, Yungblud pri tem ni patetičen. Je strupen. Zveni ranljivo, skorajda krhko, kar je zanimivo, da ga poznamo kot teatralnega vriskača. Refren je eden lepših v njegovi karieri, tekst pa najtemnejši do zdaj: razpad identitete, izguba samega sebe, stanje, ko postaneš lastna karikatura - zombi. Besedilo naj bi Harrison posvetil svoji babici, podivjani alkoholičarki, v kateri je kot otrok iskal nežno plat. Če jo je našel, si odgovorite sami.
Za razliko od sodobnih pop-rock albumov Idols ni plošča treh singlov in kupa polnil. Daleč od tega. Tu je The Greatest Parade, mala, a bombastična opereta, ki nenavadno spominja na Placebo. A tokrat to ni minus, ker Yungblud res verjame v to, kar počne. V Ghosts pridejo na plano U2 iz devetdesetih, War in Murder Monday pa izzoveta njegovo temnejšo plat. Change je skoraj swingovski eksperiment, ki mu da malce šarma, Idols 1 in Idols 2 pa na prvi pogled delujeta kot odvečna interluda, a plošči zares ne vzameta energije. Album sklene z “eltonjohnovsko” balado Supermoon, ki je morda premehka za zaključek, a je vseeno simpatična.
Žanrske meje presega organsko
Besedila so tokrat resno nadgrajena. Manj je najstniške našpičenosti, manj nepotrebnih poskusov “kako biti 'edgy'”. Več je iskrenosti, introspektive, osebne rasti. Yungblud je očitno prerasel fazo “igral bom punk, zato, da bom punk” in začel graditi nekaj svojega. Če je bil prej res samo podaljšek TikTok generacije, je zdaj postal glasbenik, ki nagovarja tudi starejše občinstvo. In to je redkost. Medtem ko pri Twenty One Pilots metalski breakdowni izpadejo kot bleda parodija, ker jih producirajo na rockerski način, Yungblud žanrske meje prestopa organsko.
V živo to potrjuje še bolj. Na zadnjem koncertu Ozzyja Osbourna je s priredbo čutne Changes vzel dih celemu svetu, pred kratkim pa je na MTV-jevi podelitvi nagrad s Stevenom Tylerjem odpel Mama, I'm Coming Home in “odpihnil” še Ariano Grande, ki je na tribuni obstala odprtih ust.
Gotovo najboljša plošča doslej
Seveda so tu tudi kritiki, ki pravijo, da je Yungblud strup za sceno, ker “nima veze z rock'n'rollom”. Koga zares briga? Zahojenci, ki iz rock'n'rolla delajo elitistični klub, naj ga delajo. Dominic Harrison bo ustvarjal dalje. Veste, distorizirana kitara je spet našla svoje mesto na komercialnih radijih - zahvaljujoč Machine Gun Kellyju, skupini Maneskin in ja, tudi Yungbludu. Več ljudi pomeni več mladih bendov, ki bodo spet hoteli v roke prijeti kitaro.
Kakorkoli, Idols je vsekakor najboljša plošča Yungbludove kariere. Ne zato, ker bi bila popolna, temveč zato, ker je konsistentna, prva resna in prva, ki kaže, da fant ve, kaj dela. Če ste ga doslej prezirali, je to album, ki vas bo vsaj malce zmedel. Če ste ga imeli radi, je to album, ki vas bo razveselil. Če vas ne prepriča tole, vas ne bo nič.
In ja, generacijski prepad je očiten. Mlajši ga vidijo kot svojega antijunaka, starejši pa počasi priznavajo, da mogoče le ni tako prazen. Ravno dovolj star je, da razume zgodovino in ravno dovolj mlad, da jo interpretiran na novo. V tem smislu je resen kandidat za naslednjega velikega ambasadorja rock'n'rolla. Dominic Harrison je odrasel. Yungblud pa - hvala k*rcu - ne bo nikoli.
