ŽPZ Kombinat: “Pravijo, da smo idealistke. Smo! Ker moramo biti!”

“Pravijo, da smo idealistke. Smo! Ker moramo biti,” je na neki točki večera poudarila povezovalka večera, sicer sodelavka našega časopisa in ponosna Kombinatka Petra Vidrih. Dvorana jo je vzela smrtno resno, predvsem pa je razumela, zakaj. Koncert Ženskega pevskega zbora (ŽPZ) Kombinat je namreč deloval kot nekakšen manifest. Večer kolektivnega spomina, solidarnosti, predvsem pa čustev. Veliko čustev.

Že uvodna skladba, Kosovelov Naš spev, ki ga je uglasbil skladatelj Štefan Mauri, sicer oče dirigentke zbora Mateje Mauri, je ustvarila občutek slovesnosti, a ne tiste protokolarne, suhoparne, ki se kaj hitro oddalji od ljudi. Ta slovesnost je bila tako rekoč živa zgodba o delavkah, upornicah, vojakih in ljudeh, ki so v najtežjih trenutkih peli. Drugega pač niso imeli. Skozi to zgodbo je ves čas koncerta občinstvo vodila “naša” Petra.

Kombinatke so v razprodani dvorani Kina Šiška predstavile svoj novi album Upor in pika.

Foto: Daniel Novakovič/sta

Danes v Gazi ni več oljk

Eden najmočnejših trenutkov večera je bila turška Tencere Tava Havasi. Ko se je zboru na odru pridružil Marjan Stanić, je pesem dobila skoraj protestniško telesnost. Ritem tolkal je zvenel surovo in hkrati hipnotično, zbor pa je zvenel kompaktno, močno in neverjetno sodobno. V tistem trenutku pesem ni bila več zgodba o protestih v parku Gezi, temveč zgodba o vsakem prostoru, kjer se ljudje borijo za dostojanstvo.

Popolnoma drugačno, a nič manj močno vzdušje je zavladalo med The Olive Tree. Petra je pred pesmijo izrekla stavek, ki je v dvorani ustvaril skoraj bolečo tišino: “Danes v Gazi ni več oljk.” Interpretacija je bila krhka, nežna in pretresljivo iskrena. V dvorani so se vidno brisale solze. Kombinatke so pesem pele brez odvečnega patosa - prav zato je zadela še močneje.

ŽPZ Kombinat se je na odru pridružil tudi tolkalist Marjan Stanić (desno).

Foto: Maja Pertič Gombač

Podoben odziv je sprožila tudi protivojna Gorizia tu sei maledetta. Petra Vidrih je z nekaj stavki spomnila na absurdnost vojn in brezbrižnost tistih, ki jih vodijo. Ko so se zborovski glasovi razprli v surov, skoraj krikast refren, je bilo jasno, zakaj ta pesem še vedno boli. Tudi tu so številni poslušalci obstali v tišini, nekateri s solzami v očeh.

Upor je nujna odločitev

Repertoar je sicer potoval skozi zgodovino uporniških pesmi sveta - od delavskih, partizanskih, revolucionarnih do avtorskih skladb zbora - vendar koncert nikoli ni deloval kot učna ura zgodovine. Bolj kot to je bil kolektivni spomin, zapet skozi generacije.

Na odru so poleg zbora pomembno vlogo odigrali tudi gostje. Marjan Stanić je s tolkali večeru dodal surovo, skoraj ritualno dimenzijo, violinska spremljava Kombinatke Katje Stanič in gosta Andreja Kopača, sicer člana Simfoničnega orkestra RTV Slovenija, pa globino in širino, ne da bi odvzela fokus zboru.

Proti koncu večera so Kombinatke z več pesmimi še enkrat poudarile temeljno sporočilo večera - da upor ni le zgodovinski spomin, ampak nekaj, kar se dogaja zdaj. In da se začne z empatijo.

Zaključek z Vstajenjem Primorske je bil dostojanstven, skoraj ceremonialen.

Kino Šiška je bil tisti večer še bolj to, kar sicer že je - prostor glasne kulture, družbenega razmisleka in poguma. Tokrat pa je bil še nekaj več. Bil je prostor, kjer so ljudje skupaj dihali, poslušali in čutili. In kjer je postalo jasno: upor ni poza. Upor je odločitev. In včasih tudi nuja. •