Zoran Mušič se vrača k sebi, na svoj Kras

“Kras, to magično ime,” je v zgodnjem otroštvu v Bukovici vzdihoval Zoran Mušič (1909-2000), ki je kasneje kot slikarski velikan bival med Benetkami in Parizom, a ostal Slovenec, z globokimi koreninami v kraški zemlji, kot je opozorila Nelida Nemec, velika poznavalka opusa in osebna prijateljica umetnika. Ta se s prvo od razstav pod okriljem evropske prestolnice kulture vrača na Kras, v prenovljeno Galerijo Lojzeta Spacala z izborom Telesa pokrajin.

ŠTANJEL > Eden največjih projektov letošnje Evropske prestolnice kulture Nova Gorica - Gorica je niz razstav del Zorana Mušiča, ki se v petek na Gradu Štanjel začenja s prvim izborom, naslovljenim Telesa pokrajin. Pod razstave se podpisuje kustosinja dr. Nelida Nemec, ki je na današnji predstavitvi poudarila, da je Mušič v tujini najbolj poznan slovenski umetnik 21. stoletja. Imela je veliko srečo, da ga je poznala osebno, med drugim je postavila tudi njegovo stalno zbirko na Gradu Dobrovo v začetku devetdesetih let, ki jo je doniral umetnik. Letos mineva 40 let, odkar je prvič potrkala na Mušičev atelje v Benetkah, se je včeraj spominjala na Gradu Štanjel, kjer bo v petek odprla prvo od treh razstav. “Mušiča je izoblikovala izkušnja taborišča Dachau, a bilo je več posameznikov iz kulturnih krogov, ki jih je izkušnja taborišč zaznamovala, a so o tem molčali, kakor moj profesor Nace Šumi, ki o tem ni spregovoril niti besede,” je spomnila. Ob tem je poudarila, da Mušič ni le risal že v taborišču, kasneje je znal svoja doživetja, občutenja groze tudi edinstveno ubesediti. “Griči so me spominjali na gola trupla, na katerih ni bilo več niti kože. Vedno sem si jih predstavljal enake, brez letnih časov in barve. Ko sem jih videl in naslikal, me je preplavilo izjemno močno, silno čustvo,” je nekoč zapisal slikar.

Krajine in izmučena telesa v skupni podobi

Kakor je pojasnila Nelida Nemec, je s tem poudaril svojo edinstveno drugačnost, saj je “na svojstven in sugestibilen način sintetizirala videnje pokrajine in telesa (pokrajin in teles) in torej združila dva, v umetnostni zgodovini pomembna segmenta, figuro in krajino”. Kustosinja je poudarila, da gre za izrazito oseben izbor del: pod naslovom Telesa pokrajin bo za uvod poskrbel portret iz leta 1945, tudi dela iz ljubljanskega in mariborskega obdobja - “bil je slovenski slikar, čeprav si ga lastijo v tujini” -, skupaj 30 del iz sedmih ciklov: Konjički in Dalmatinski motivi, Sienske, Umbrijske in Kamnite krajine, Nismo poslednji in Vegetativni motiv iz obdobja od leta 1947 do leta 1987. Najbolj znana dela iz cikla Nismo poslednji pa bodo razstavili v drugem delu na gradu Dobrovo, kjer bo sredi maja izbor Pokrajine teles.

Kdo bdi nad Mušičevimi deli?

V minulih dneh je v javnost prišla novica, da je pred pol leta Goriški muzej odstopil od pogodbe z Občino Brda o upravljanju Gradu Dobrovo. “Odstopili smo, ker smo imeli različne poglede na to, kaj pomeni upravljati. Vendar nismo ne takrat niti danes zaprli vseh vrat. Z županom sva se dogovorila, da se jeseni začnemo znova pogovarjati, kako bomo znova prišli do upravljanja gradu. To, da smo odstopili od pogodbe o upravljanju gradu, pa nima nič opraviti s strokovnim nadzorom. Zato še vedno ostaja naša skrb za zapuščino Zorana Mušiča, ki je v lasti Občine Brda,” je v izjavi za STA pojasnil direktor muzeja Vladimir Peruničič.

Prenovljena galerija in grad Štanjel

Razstave se veselijo tudi v Štanjelu in širše v občini Komen, saj je, kot je povedala Karmen Rodman, direktorica območne razvojne agencije Krasa in Brkinov (ORA), Mušič pomemben tako za Kras kakor za krepitev kulturne identitete Gradu Štanjel, ki ostaja simbol Krasa in še vedno pritegne veliko obiskovalcev. Kakopak pričakujejo, da jih bo še več prišlo tudi na račun odprtja razstave. Še en pomemben mejnik za občino Komen bo 18. junij, ko bo po lanskem odprtju prenovljene Galerije Lojzeta Spacala uradno svoja vrata odprl po več kakor 50 letih prenovljen grad, kar je po besedah direktorice “prava zgodovinska prelomnica” in dosežek več generacij. V njem bo domoval tudi prvi slovenski Muzej jezika in knjige.

Tako umetniški vodja GO! 2025 dr. Stojan Pelko kakor koordinator Mušičevih razstav pod okriljem prestolnice kulture Primož Nemec sta poudarila, da na Goriškem primanjkuje primernih razstavnih prostorov za tovrstne dragocenosti, saj ni t.i. “white box” prostorov, ogromnih hal, ki bi nudile vse potrebno.

Izvrstne razmere za dragocenosti

Zato so toliko bolj hvaležni, da sta tako Grad Štanjel kakor Grad Dobrovo doživela temeljito prenovo, pri kateri so upoštevali standarde za razstave na najvišji ravni. Kot je zagotovil Nemec, so v Štanjelu uredili vse podrobnosti, zato je razstava tudi svojevrstna zahvala lokalni skupnosti in komenski občini, ki je, kot je dejal, med drugim znala črpati evropska sredstva. Razstavo na gradu Dobrovo bodo odprli sredi maja, ko bo na novo zasijal tudi ves obnovljen dvorec. 25. maja bodo tretjo razstavo odprli še v palači Attems v stari Gorici. Septembra pa se tako v Dobrovem kakor v Štanjelu sočasno odpirata razstavi grafik iz cikla Nismo poslednji iz stalne zbirke na gradu v Brdih, kar bo Mušičevo bivanje na Krasu podaljšalo do januarja 2025.

“Ne sodite nas po prvi epizodi,” je pozval Stojan Pelko ob omembi zamika odprtja, do katerega je uradno prišlo “zaradi pridobivanja dovoljenj, povezanih z izposojo umetniških del”. Opozoril je še, da se v Bukovici, kjer žal ni več ostankov Mušičeve domače hiše, pripravlja spominska soba s svojevrstno “razširjeno realnostjo”, ki bo namenjena zlasti mladim.

Dejal je še, da “EPK ne gre tja, kjer je vse v redu” - marsikje vzpostavlja razmere za delovanje, “vstopa v nepričakovane prostore z nepričakovanimi vsebinami”. Za to so pa pomembne močne partnerske ustanove.

---