Živobarvne slike za otroške duše
Slikarka Vesna Benedetič v prazničnih dneh svoj atelje v Škrbini odpira za obiskovalce. “Atelje je moja jama, ki jo prav za to priložnost uredim in razstavim svoja dela,” pravi. Možnost za ogled njenega ateljeja bo še ta konec tedna in po božiču, prav tako konec tedna.
ŠKRBINA >“Po veliko letih, kar sem ustvarjala v majhnih prostorih, sem po selitvi v Škrbino pred devetimi leti končno dobila svoj atelje. Že pred nekaj leti sem se odločila, da ga v prazničnih dneh uredim in vanj povabim vse, ki bi jih moje delo zanimalo,” je pojasnila Vesna Benedetič. Nič drugače ni letos.
Je pa tokrat prav za praznični čas poleg koledarja in razglednic pripravila še beležke za lepe misli in na poseben material odtisnjena dela.
Majhni trenutki hranijo dušo
Ob tej priložnosti smo se z njo pogovorili tudi o ustvarjalnem procesu. Začne že v zgodnjih jutranjih urah: “Vstajam ob pol petih zjutraj. Običajno grem še v temi na sprehod in opazujem sončni vzhod. Gre za trenutek, ki hrani in napolni dušo. Rada imam te majhne trenutke, ki naredijo življenje posebno.”
Nežni medvedki, radovedne lisičke, škratki, prijazni otroci, ki nastopajo v njenih delih so plod včasih bolečih procesov ustvarjanja, še pove. O posameznih likih je treba premisliti in jih do potankosti izpiliti.
“V našo vas je zvečer prihajala lisička. Usedla se je pod kostanj, nas gledala, kot da bi želela preveriti, ali je vse v redu. Potem je odšla. Krasna žival,” opiše enega od likov, ki pogosto nastopa v njenih delih.
“Osnova je vedno akvarel, mislim, da je to ena od tehnik, ki ponuja ogromno priložnosti,” pojasni. Njena dela so pisana, rada ima barve in kontraste.
Ob pogledu na razstavljene slike človek nehote pomisli na ilustracije v otroških knjigah. A to niso ilustracije, so podobe, ki same pripovedujejo svoje zgodbe, takoj pojasni.
V preteklosti je sicer ilustrirala kar nekaj slikanic. Prvič se je z ilustracijo spoznala leta 1989, ko so jo pri otroški reviji Galeb povabili k sodelovanju. Vendar se bolje počuti, ko ustvarja svoje podobe. Od nekdaj jo privlači njihova pripovedna moč. Zato lahko pričakujemo tudi knjigo, v kateri bodo govorile zgolj podobe. “Z besedo lahko manipuliraš, s podobo ne moreš,” pravi, “ampak dopuščaš odprte možnosti. Vsak si lahko na svoj način zgradi zgodbo. To se mi zdi nekaj krasnega.”
Odrasli naj ne pozabijo, kako je biti otrok
Rodila se je v Gorici leta 1966, kasneje pa je živela v Trstu. Študirala je pri profesorju Savu Sovretu na ljubljanski akademiji in pri Gianniju Camattariju na Akademiji lepih umetnosti v Benetkah. Z otrokoma in možem, ki prihaja iz Senegala, živi v Škrbini.
“Sem Slovenka, a imam italijansko državljanstvo. V bistvu pa me etikete utesnjujejo. Kamorkoli po svetu sem šla, sem povedala, da sem Slovenka. Ne čutim se ogroženo,” pravi slikarka, ki je prepričana, da lahko meje presegamo predvsem s pomočjo umetnosti. Zato je tudi ustanovila Zavod za mreženje umetnosti Ramatou.
“Ko ustvarjam, hranim otroka v sebi. Odrasel ne more biti odrasel, če se ne spomni, kako je biti otrok. Odrasli, ki so pozabili, kaj pomeni biti otrok in nimajo otroške duše, so brez empatije, smisla za pravičnost in ne zmorejo videti lepega v malih stvareh,” je prepričana slikarka. “Zato so moja dela namenjena odraslim z otroško dušo.”
