Živahna šestdeseta

V politično-ideološki interpretaciji, kakršna se je razvila po padcu berlinskega zidu, naj ne bi bilo bistvenih razlik med vzhodnoevropskim “realnim socializmom” in slovensko (jugoslovansko) obliko samoupravnega socializma. V resnici je Jugoslavija vzhodnoevropski tip socializma po sovjetskem vzoru opustila že v prvih povojnih letih, leta 1948, ko je prišlo do “informbirojevskega” spora s Sovjetsko zvezo in mednarodno komunistično organizacijo Kominform / Informbiro. Da bi se ubranila pred napadom Sovjetske zveze in vzhodnoevropskih držav, se je povezala z zahodom. Sredi petdesetih let, po Stalinovi smrti, pa je znova normalizirala tudi odnose s Sovjetsko zvezo in vzhodnoevropskimi državami in nato dobra štiri desetletja uspešno živela kot vmesna država med obema blokoma. Usmerila se je tudi v tretji svet ter bila ena od ustanoviteljic in voditeljic gibanja neuvrščenih.

Spremembe v šestdesetih

Največje politične in ekonomske spremembe ter spremembe v načinu življenja sta slovenska in jugoslovanska družba doživeli v šestdesetih letih. Te so bile mešanica tehnološkega in drugega napredka v svetu ter dinamičnih notranjih sprememb. Močno se je spremenila stanovanjska kultura, v kuhinje so prišli hladilniki, v kopalnice pralni stroji. Prej osrednji kuhinjski prostor je zamenjala dnevna soba, v kateri je dominiral novi medij - televizija. Klasične trgovine s pulti so začele zamenjevati samopostrežne Mercatorjeve trgovine. Spremenila se je tudi kultura oblačenja in preživljanja prostega časa, v Slovenijo so namreč prodrli zahodni glasbeni in modni vplivi, na glasbeni sceni so se pojavile prve pop in rock skupine. Po vojni rojena generacija (generacija blaginje, babyboom generacija oziroma “boomerji”) se je uprla močni generaciji svojih staršev. Upor se je izražal v zavračanju rigidnih vzorcev socialistične morale, obnašanja in oblačenja - suknjiče in kravate so zamenjali dolgi lasje in kavbojke. Zgražanja so povzročala našminkana dekleta v mini krilih, pojavil se je toples. Vendar je bil upor tudi družbeno angažiran, že leta 1964 se je zbudilo študentsko gibanje, izrazito politično in socialno noto pa so imele demonstracije leta 1968. Mladi so z ustanavljanjem komun načenjali tradicionalne vzorce klasične družine. Slovenijo je zajela zgodnja motorizacija po italijanskem vzoru z motornimi skuterji in “fički”. Ni naključje, da je prav v Kopru že leta 1954 nastala tovarna Tomos.

V iskanju izgubljenega jezika

MATEJA:Sem pa res razmišljala, da bi zbežala. V Trst. Da bi šla malo po trgovinah. (Anni) A so res polne lepih stvari, kot pravijo?

ANNA:Ne bi vedela.

MATEJA:Nisi šla nič po trgovinah?

ANNA:Nisem imela časa.

METKA:Pa denarja najbrž tudi ne. Je drago tam.

MATEJA:Kako pa ti veš?

STANE:Trst je naš. Jaz samo to vem.

Goran Vojnović, V iskanju izgubljenega jezika

***

Slovenija je bila najrazvitejši in v kulturnem smislu najbolj prozahodno orientiran del Jugoslavije. Ker meji na Italijo in Avstrijo in ima v obeh državah tudi manjšine, ji je to - z izjemo prvih povojnih let - omogočalo stalne stike s tema dvema državama in možnost realne primerjave standarda ter načina življenja. Zato so se oblasti v Sloveniji od srede petdesetih let dalje prizadevale, da bi osebni in družbeni standard približale sosednjima kapitalističnima državama.

***

Do srede petdesetih let so bili prehodi meje redki, pravico do njih pa so imeli ljudje, ki so živeli v stometrskem obmejnem pasu, in dvolastniki, tisti, ki so imeli zemljo na obeh straneh meje. To je tako kot v času rapalske meje povzročilo tvegano, a donosno tihotapstvo. Leta 1955 sta Jugoslavija in Italija podpisali sporazum o obmejnem prometu - videmski sporazum, prvi tak med kapitalistično in socialistično državo v času hladne vojne. Pravica prehoda meje je bila razširjena na vse obmejno prebivalstvo v krogu desetih kilometrov in prehodi so postali množični. Obmejni prebivalci so zlasti radi obiskovali sejme, na primer sejem na praznik svetega Andreja v Gorici, kjer so na stojnicah kupovali poceni blago. Med najbolj priljubljenimi artikli so bile “bambole”, to so velike otroške punčke v pisanih oblekicah, ki so jih nato kot okras postavljali na sredo zakonskih postelj. Kupovali so tudi konfete za poroke, žvečilne gumije, tipične italijanske sladkarije, obleke, ki jih v Jugoslaviji ni bilo, na primer birmanske obleke ali “šuškavce” (plašče iz umetnih materialov, ki so šumeli), sončna očala in razne modne dodatke. Blago z obmejnih italijanskih stojnic je že v petdesetih, še bolj pa v šestdesetih, močno oblikovalo okus slovenskih in jugoslovanskih kupcev. Ko danes mlade generacije kupujejo superge vseh mogočih znamk, le redkokdo ve, da poimenovanje izhaja iz tovarne Superga v Torinu, saj so njeni prvi športni copati v Slovenijo prišli z zgodnjimi čezmejnimi nakupi. In da tudi nadimek znanega igralca Janeza Hočevarja Rifleta izhaja iz kavbojk znamke Rifle, kupljenih čez mejo.

Na drugi strani pa je maloobmejni promet pri Italijanih, ki so živeli v bližini meje, razbijal predsodke in strah pred komunistično Jugoslavijo. Začeli so jo množično obiskovati zaradi nakupov mesa in druge cenejše hrane, lova, rekreacije in rastočega turizma. O tem govori tudi prisrčen in duhovit dokumentarni film iz leta 1961 Kje je železna zavesa po besedilu Janeza Menarta in v režiji Maka Sajka.

Odprte meje so Jugoslavijo spodbujale, da je razvijala svojo industrijo proizvodov za široko potrošnjo, a je razvoj na mnogih področjih zaostajal za zahodom ali pa ponudbe ni bilo dovolj, zato je Italija ostala privlačna za nakupe oblek, gospodinjskih aparatov in drugih artiklov. Vpliv italijanske kulture je sicer segal tudi na druga področja, še posebej na glasbeno. Sanremski festival je spodbudil nastanek podobnih festivalov v Jugoslaviji, tudi Slovenske popevke, ki se je začela leta 1962 na Bledu in se nato preselila v Ljubljano.

(Odlomki iz prispevka, objavljenega v gledališkem listu)