Zgodbe, pozabljene v prahu

V tistih devetdesetih letih se je moja pot začenjala zgodaj zjutraj. Dve leti dvakrat tedensko sem poslušala Einsteinove sanje Alana Lightmana - tihe sopotnice mojih poti. Podaril mi jih je mož; z njimi se je čas skrajšal, vožnja je dobila nadih večnosti. Še vedno jasno slišim tisti odlomek: “Če ne bi bil natanko ob določeni uri na Mariahilfer Straße, in če ne bi tam srečal tistega človeka, bi se mi življenje obrnilo povsem drugače ...”

Tudi moje se je. Če ne bi bilo srečanja s profesorjem Chuckom Levensteinom, me ne bi poneslo čez Atlantik v industrijsko mesto Lowell ob reki Merrimack, na enega od najbolj znanih centrov za okoljsko epidemiologijo. Če četverica ne bi objavila članka o amfibolni teoriji, me pot ne bi pripeljala v Anhovo.

“Tisti članek me je razjezil - ne le kot raziskovalko, tudi kot človeka. Trdil je, da zbolevajo za mezoteliomom le tisti, ki so bili izpostavljeni modremu, sivemu, rjavemu azbestu - ne pa tisti, ki so vdihovali belega. Toda zakaj potem umirajo ljudje v Soški dolini?”

Metoda Dodič Fikfak

Tisti članek me je razjezil - ne le kot raziskovalko, tudi kot človeka. Trdil je, da zbolevajo za mezoteliomom le tisti, ki so bili izpostavljeni modremu, sivemu, rjavemu azbestu - ne pa tisti, ki so vdihovali belega. Toda zakaj potem umirajo ljudje v Soški dolini?

Kako naj pridem do podatkov? Do dejstev? Do resnice? Pot je bila polna ovir, a tudi nenadejanih zavezništev. Brez številnih posameznikov, ki so mi odprli vrata, me ne bi bilo v arhivu - v tisti nikogaršnji kleti spominov, dokumentov in pozabljenih zgodb.

Najprej tesnoba. Strme, ozke stopnice - kot vhod v zaklonišče, kot vaja: “Nič nas ne sme presenetiti.” Vonj po vlagi, po prahu stoletij, strupu za miši ... a znotraj: zakladnica podatkov. Postala sem bolj tiha kot miši - tišina je bila cena, da sem lahko ostala.

Le občasno sem stopila ven - do gospe Mije. “Ne najdem tega človeka, ga morda poznate?” In z enim samim klicem se je prebudila mreža starih številk. In čudež, dobila sem vse - razen enega. Enega od šest tisoč sedemsto.

Na sredi Gorenjega Polja sem srečala žensko. Zdela sem se ji izgubljena. Vprašala me je, kaj iščem. Povedala sem ime - tisto, ki ni bilo zapisano v nobenem arhivu. Peljala me je na pokopališče. In tam je bil - njegov grob.

Še ena smrt, ki je ne bi smelo biti - tako kot pozneje tudi njena. In številne, s katerimi sem se srečevala. Ko so me obiskovali tik pred smrtjo na Poljanskem nasipu, sem jih spremljala s pogledom, ko so izginjali po dolgem hodniku, po tistem hodniku, po katerem so davno prej hodili tudi politični zaporniki - preden so jih odpeljali na Goli otok.

V mislih mi je odzvanjalo: Na smrt obsojen.

Zakaj?

(Prispevek je bil napisan za gledališki list uprizoritve Anhovo.)