Zgodbe, ki jih piše morje
Kaj nastane, ko se najdeta duši, ki hrepenita po morju, umetniška popotnika, ki ju poganja neustavljiva želja po raziskovanju, človeka, ki sta si za življenjsko vodilo izbrala spreminjanje sveta na bolje? Nekaj morskega, nekaj čutnega, nekaj poetičnega. iOtok.
IZOLA > Scenarist in režiser Miha Čelar je nekoč, med iskanjem načina, kako se soočiti z nenadno pošiljko obilice časa, v roke vzel knjige Mateta Dolenca, pisatelja, ki je svojo literaturo posvetil morju, prav posebno mesto v njej pa je posvetil “čudnemu svetu, ki po njem pluje s svojo posadko, čeprav zares ne gre nikamor,” kot je v svoj slovar zapisal pod geslom “otok”, s pripisom “Biševo”.
Dalmatinski biser, najbolj znan po turistično oblegani Modri jami, je Dolenc namreč vtkal v kar osem knjig. Romantični prizori z otoka, ki so lahkotno poskakovali z lista na list, so režiserja tako prevzeli, da se je v svoji prihodnosti videl, kako s pisateljem snema film o njem.
Miha Čelar
režiser
“Otok Biševo umira, tam je samo še trinajst prebivalcev. Začutili smo, da bi ga morali zaščititi. Kot filmski avtorji lahko k temu pripomoremo tako, da ga postavimo v neko zgodbo in s tem damo otočanom moč, jih postavimo pred javnost.”
Takrat je bil divji, naraven
Priložnostni jasnovidec je imel prav in v sredo zvečer smo v izolskem Art kinu Odeon prisluhnili pogovoru z obema ter s pomočjo literarne kritičarke in prevajalke Diane Pungeršič, ki je njuni vlogi in zgodbi povezovala, izvedeli veliko o minevanju, ljubezni, iskanju svojega prostora pod soncem, o nas samih. A ker se vsaka prihodnost začne v preteklosti, moramo tudi čas nastajanja zgodbe o iOtoku podaljšati tja do zgodnjih sedemdesetih let prejšnjega stoletja.
Takrat je Mate Dolenc prvič stopil na Biševo in med vzponom na njegov vrh sta se njuni poti združili v eno. “Še preden smo prišli do vrha, sem si rekel: ‘To pa je ljubezen na prvi pogled.' Takrat je to bil divji otok, naraven, na njem je bilo okoli petdeset domačinov, trideset oslov in sto ovc. Otok je bil gostoljuben, domačini so bili prijazni, turizma ni bilo,” se spominja prvega srečanja s svojim otokom.
Otok Biševo je imel po drugi svetovni vojni več kot 700 prebivalcev, v sedemdesetih letih 65, danes pa jih tam živi samo še 13. Pristna ljubezen, zaradi katere je Dolenc pustil službo novinarja na Mladini, je trajala do bridkega konca, ko se je otok spremenil.
“Zelo je oslabel, rib ni bilo več, domačini so govorili samo še o denarju, vzdušje ni bilo več prijetno. Zato nisem več hodil tja, obiskoval sem druge otoke in se nato dokončno preselil v Bohinj,” je še pojasnil Dolenc.
Otok umira
Vrnil se je šele na prošnjo mlajšega zaljubljenca v morje, ki je, soočen s spoznanjem, kako drugačen je otok od tistega v pisateljevih spominih, začel iskati odgovor na vprašanje, kako bi mu priskočil na pomoč.
“Ko sva prišla na otok, sva videla, da mu ne gre najbolje. Trije mlajši, ki so tudi glavni protagonisti v filmu, so opisovali, kaj vse se dogaja, kako ga zanemarjajo in kako jih preplavijo turisti. Beležili so 140.000 obiskovalcev tamkajšnje Modre jame letno, ki so zasedli tiste tri zalive, da domačini s svojimi plovili niso mogli več niti dnevnih ribic ujeti,” je pojasnil Miha Čelar.
Celovečerni dokumentarni film iOtok, ki je eno od slovenskih premiernih predstavitev doživel tudi v Art kinu Odeon, je sicer zaključek širšega projekta, ki je potekal leta 2017.
“Otok Biševo umira, tam je samo še trinajst prebivalcev. Začutili smo, da bi ga morali zaščititi. Kot filmski avtorji lahko k temu pripomoremo tako, da ga postavimo v neko zgodbo in s tem damo otočanom moč, jih postavimo pred javnost. Nastala je interaktivna spletna stran iotok.eu, ki predstavlja digitalni nadomestek otoka in na kateri smo prenašali zgodbo v živo, spremljalo pa jo je zavidljivo veliko ljudi,” je povedal režiser. “V trinajstih epizodah so bila predstavljena prizadevanja otočanov, da bi ustanovili otoški mestni odbor ter s tem postali pravna oseba, ki bi soodločala o usodi otoka. Hkrati smo v zgodbah razkrili majhne človeške zgodbe, ki so posebne. Vzporedno smo razkrivali razvoj otoka in osebne, čustvene zgodbe ljudi. Nismo pa povedali vsega.”
Vrhunec in razplet se namreč zgodita v filmu. Med trkom prepričanj, da bi morali otok iztrgati iz krempljev uničujočega množičnega turizma, in idej, ki mu obljubljajo svetlo prihodnost v sodobni, digitalizirani obliki, se pred kamero pojavlja molčeči opazovalec, kot nekakšen duh otoka, njegove besede pa iz tišine prevaja Boris Cavazza.
Zabavno in satirično
Molče, v mislih, so na čarobnem otoku sredi Dalmacije nastajale tudi besede, ki so nato stran od njega pod prsti Mateta Dolenca zrasle v antologijo Kako dolg je čas. V njej je zbranih petdeset kratkih zgodb, ki so po besedah Diane Pungeršič na površini otroške, odrasle pa med prebiranjem nič kaj nežno oplazijo s precej pikrimi, satiričnimi, samoironičnimi odtenki. “Na vrhu je za otroke, da se zabavajo, spodaj pa je tudi strupena satira. Raje ne bom rekel, na koga vse leti,” je pritrdil avtor.
Zgodbe v knjigi, ki je izšla pri založbi Beletrina, so razdeljene na morske in kopenske. V prvih prevladuje narava, v drugih pa satira kot posledica večje obremenjenosti s človeškimi dejanji. Izbor je opravil avtor sam: “50 od 150. Zelo težavno delo. Premalo prostora sem imel. Kakih 70 bi jih moralo biti, da bi bil zadovoljen.”
In čeprav je vztrajno ponavljal, da je knjiga na predstavitvi filma iOtok nekakšen podtaknjenec, je povezovalka njun stik iskala v močni etični, predvsem okoljevarstveni noti in želji spremeniti svet na bolje. Šaljivi pisatelj se je najprej želel izogniti tudi odgovoru na pričakovano vprašanje, ki krasi naslovnico knjige - kako dolg je čas? -, in je voditeljici svetoval, naj se z njim obrne na Einsteina, a sta potem skupaj - in s pomočjo želve iz ene od zgodb - le rešila tudi to uganko.
“Želvi ladijski propeler odreže glavo in njenega časa je konec. Vsakega časa je konec, ko nekdo umre. Čas teče naprej, a zanj ne več,” je zaključil Mate Dolenc.
