Zgodba o čudežnem preživetju
Ilustrator Damijan Stepančič iz Senožeč je skupaj s svojo ženo Lucijo avtor slikanice Anton, ki je v v teh dneh izšla pri založbi Miš. Ilustriral je zgodbo, ki se je med prvo svetovno vojno resnično zgodila njegovemu staremu očetu Antonu.
SENOŽEČE >“To je resnična zgodba. Moj stari oče, Anton Pavliha (1898-1993), se je po končani prvi svetovni vojni vrnil v Ljubljano, opravljal poklic železarja in do smrti živel v svoji rojstni hiši v Šiški. Čeprav je zelo nerad govoril o izkušnji vojne, sem se po premisleku odločil, da vendarle ilustriram eno izmed njegovih prigod. Mislim, da bi bil stari oče na knjigo ponosen,” je na platnico zapisal Damijan Stepančič. Nastala je slikanica, namenjena vsem generacijam, ne le otrokom, s katero so pri založbi Miš obeležili stoto obletnico začetka prve svetovne vojne.
Na soški fronti
Zgodba pripoveduje o starem očetu Antonu, ki se je kot 17-letni fant najprej podal na fronto v Galicijo, pozneje pa je bil premeščen na soško fronto in tam izvedel, da mu je umrla mama. Neke noči, ko so vsi vojaki v kaverni že spali, se mu je zdelo ali sanjalo, da ga kliče po imenu in zagledal jo je. Kot v polsnu je sledil njeni svetli senci, ki ga je klicala iz kaverne proti bojni liniji ... potem se je ... zgodil čudež. “Ja, ta zgodba je bila zame zelo fascinantna, stoletnica prve svetovne vojne pa se mi je zdela dobra priložnost, da jo ilustriram in dam v javnost.”
Pripoved, pri kateri je sodelovala Damijanova žena Lucija, je izpisana jedrnato, izčiščeno, premišljeno, ilustracije so v rumenkastih toplih tonih, tonih starih razglednic in mehkih linijah. Kadriranje je stripovsko, dinamično, avtor nas potegne neposredno na bojišče, z nizkim glediščem nas povleče v jarek. Navdih za iIlustracije je Damijan, sicer diplomant ljubljanske Akademije za likovno umetnost, našel ob prebiranju vojaških dnevnikov, knjig, natančnem pregledovanju fotografij in orožja iz prve svetovne vojne, čeprav je prizore na ilustracijah “režiral” sam. “Nisem vedel, da me bo branje dnevnikov tako potrlo, ko enkrat to prebereš, nisi več isti kakor prej,” razmišlja Damijan.
O tem ni govoril
“Stari oče o tem ni nikoli govoril, zgodbo o čudežnem preživetju starega očeta Antona mi je povedal stric. Prva vojna ni bila vojna junakov. Sem pa ob tem razmišljal, kaj se je moralo na fronti dogajati s temi fanti, verjetno so zaradi neprestanega strahu postali popolnoma senzibilni, čutne kanale so imeli do konca privite 24 ur na dan, odpirali so se jim novi svetovi, druga čustva ..., morda so se v teh čustvenih razpokah dogajali čudeži. In vse to dogajanje je gotovo pustilo pečat v teh krajih, v ljudeh, živalih, zemlji. O tem pa ne govorijo akademiki, zgodovinarji, je pa ta plat zame izredno zanimiva,” zaključi Stepančič.
To seveda ni njegov prvi avtorski projekt, kot izredno produktiven ilustrator jih ima na seznamu že kar nekaj, na seznamu pa ima tudi že precej nagrad. Na zadnje smo o njem poročali lani, ko je za ilustracijo Prešernove Zdravljice prejel nagrado Kristine Brenkove, ki jo Zbornica knjižnih založnikov in knjigotržcev podeljuje za najbolj izvirno slovensko slikanico.
Leta 1999 je prejel nagrado za izvirne zamisli na Bienalu ilustracije v Ljubljani, leta 2000 in 2002 Smrekarjevo plaketo na Bienalu ilustracije v Ljubljani, 2003 in 2011 Levstikovo nagrado, 2010 uvrstitev na častno listo IBBY, 2010 Priznanje Hinka Smrekarja, 2011 priznanje zlata hruška kar za dve knjigi (za izvirno literarno in za poučno delo), prav sedaj pripravlja tudi strip na temo prve svetovne vojne, ki ga bodo objavili v Mladini, kjer tudi sicer objavlja ilustracije v stripovski formi. Prav v teh dneh pa je pri Mladinski knjigi ponovno izšel Cankarjev Hlapec Jernej in njegova pravica, tokrat prav s Stepančičevimi ilustracijami. KLAVDIJA FIGELJ
