Zaokrožimo leto v gledališču

Gledališkemu prazničnemu doživetju se zato lahko gledalci pridružijo z ogledom Božične pesmi, predstave z železnega repertoarja novogoriškega gledališča, ki že vrsto let v decembru razveseljuje tako mlade kot odrasle. Družinski muzikal je bil premierno uprizorjen pred šestimi leti, ko sta se režiserka Ivana Djilas in Boštjan Gombač, avtor izvirne glasbe in glasbenega izbora, odločila prvič v Sloveniji uprizoriti Bartlettovo odrsko priredbo novele Charlesa Dickensa, ki je nastala leta 1843 in že davno postala svetovni fenomen s številnimi odrskimi in filmskimi priredbami ter risankami. Očarljiva glasbena plesna pravljična predstava je na sporedu v torek, 23. decembra.

V nedeljo, 28. decembra, ob 18. uri, vabijo na gostujočo “broadwaysko” komedijo Prebrisane male laži Joa DiPietra v izvedbi SSG Trst. Osrednja tema predstave je resnica: smo res iskreni drug do drugega v partnerskih in družinskih odnosih? V komediji namreč sumljivo vedenje moža napelje ženo, da se prelevi v detektivko, ki spretno, čeprav precej vsiljivo, vplete v svojo “preiskavo” tudi sina in snaho. Režiserka predstave Nenni Delmestre je izpostavila: “Avtor zelo ležerno in elegantno, brez moralističnega pokroviteljstva predstavi teme časa, v katerem živimo.”

Preteklost na rešetih smeha

Na silvestrski večer, ob 19. uri, pa bo ponovno na sporedu še ena uspešnica - V iskanju izgubljenega jezika Gorana Vojnovića. Predstava je nastala v sklopu projekta Nezmožni umreti (Inabili alla morte) koproducentov Mittelfesta in Evropske prestolnice kulture GO! 2025 (del uradnega programa) in se igra v slovenskem in italijanskem jeziku z italijanskimi in slovenskimi nadnapisi. Zgodba namreč govori o srečanju dveh bratov, ki sta se v mladosti razšla in živita vsak na svoji strani slovensko-italijanske meje. Prvi je zagrizen fašist, drugi je bil v partizanih in je postal funkcionar v jugoslovanski administraciji. Ko prvega zadene kap in spregovori v jeziku otroštva, ki ga njegov sin ne razume, se odloči pomagati negovalka, ki omogoči srečanje dveh bratov. Srečanje obema in njunim najbližjim vzbudi vznemirljivo soočenje s preteklostjo in s samimi seboj. Spraševanje, kaj se je v preteklosti dejansko zgodilo, ni vznemirljivo samo na ravni pisanja zgodovine, ampak se z njim soočamo tudi doma. V vsaki družini se piše zgodba sorodnosti in intrig, vsak narod piše svojo zgodovino skupnosti ter si po svoje zamišlja pravičnost meja. Zelo blagodejno je, če zmoremo travmatične individualne in kolektivne izkušnje reflektirati z uvidom, da je z distance marsikaj lahko uzrto tudi kot komično. In Vojnoviću ter ekipi, ki je pod vodstvom režiserja Janusza Kice pripravila uprizoritev, je vsekakor uspelo ustvariti komično dramo. Ali kot je zapisala kritičarka Ana Jerman Obreza: “Avtor drame je na zgod(b)ovinske prvine sklenil pogledati s komedijskega gledišča in tako karakterjem kot razvoju dogodkov določil humoren podton. Ironiziranje dramskih pojavov, ki se - od prvega do zadnjega, vsi - sicer jemljejo strašno resno, namesto zlitja/identifikacije (ki bi se sicer zelo verjetno zgodila z eno ali drugo stranjo) gledalcu omogoči motrenje/razločevanje. Težek zgodovinski grušč se pretresa na rešetih smeha in zateglo pravičniški zgodovinski vozli popuščajo. Odločitev za komični pristop je tako dobrodošla: udbaš, partijec in fašist so na odru enako nebogljeno smešni. V smehu se stapljajo razlike in podčrtujejo njihov skupni imenovalec: človeški strah.” •