Žalost, ujeta v večnosti
Nekaj o temi, medvedih in strahu piše pod podobo ležečega, ki sta ga sama kost in koža, oči pa ima razprte. Je sploh še živ? Erik Mavrič, ki se je predlani v koprski galeriji Meduza predstavil s ciklom risb Nočno nebo, je predsinočnjim v izolski Insuli na ogled postavil Žalostinke.
IZOLA > Ankarančan Erik Mavrič, leta 1979 rojen v Kopru, je iz slikarstva diplomiral in magistriral na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, že dolgo pa živi v Krškem. “A ga imam še zmeraj za našega, čeprav nam je zbežal s Primorskega, kot še nekateri drugi,” je v Insuli opozoril gostitelj Dejan Mehmedovič. “Bolj bi se morali potruditi, da nam ne bi bežali avtorji, kot so Aleksij Kobal, Joni Zakonjšek, Erik Mavrič in še kdo.”
Tako vsebinsko kakor tehnično dovršeno
Mavričevo delo, v Insuli na ogled do 1. oktobra, je dovršeno tako vsebinsko kakor tehnično, ugotavlja Mehmedovič: “Tematike, ki so eksistencialne, socialne, ontološke, upodablja z vrhunsko likovno poetiko, kar potrjujejo tudi risbe, ki so pred nami danes. Žalostinke so umetnikov odziv na osebno izkušnjo in imajo vsebino, ki jo gledalec hitro začuti. Ta dela so posebna, temeljijo na zelo preprosti, zreducirani risbi, na minimalistični obravnavi, obenem pa delujejo polno. Čeprav slikar izhaja iz naših krajev, njegov način ustvarjanja ni mediteranski, ampak nekako bolj severnega karakterja. Te podobe pa me spominjajo zlasti na določene staroegipčanske poslikave, na Knjigo mrtvih in boginjo neba Nut, morda celo na prazgodovinske stenske slikarije.”
Tudi v jedru Mavričevega cikla je minljivost. “A njegove Žalostinke smrti ne obravnavajo kot nekaj tragičnega in travmatičnega, tu imamo zavedanje cikličnosti, občutenje večnosti. Mavrič upodablja odnose med ljudmi. Nekateri preminejo, drugi ostajajo in preminejo pozneje ...” pravi kustos. “Posebna izrazna napetost, ki jo ustvarjajo disproporci v velikosti figuralnih protagonistov, odkriva v podobah pred nami intimno ozadje vsebine. Odnos med akterji, med figurami, ki prepleteno poseljujejo slikovni prostor, je izbrano izpostavljen. Tu so zdaj vsi.”
Risbe so zrasle
“Vsa razstavljena dela so nastala letos,” nam je Erik Mavrič pojasnil med sprehodom po galeriji. “Dlje sem jih razvijal na zelo majhnih formatih, čisto kaligrafsko. In najprej mi zamisel, da bi risbe povečal, ni dišala.”
A se je povečava obnesla. “Cikel Žalostinke sem ustvaril samo z ogljem na papirju. Hotel sem, da je tehnika čim bolj surova in preprosta,” pravi slikar.
Najbolj ga zanima upodabljanje človeškega telesa in občuduje stare mojstre figuralike: “Med slovenskimi slikarji me trenutno navdihujejo brata France in Tone Kralj, France Mihelič ... Še posebej predvojna likovna umetnost.”
