Zaključek 14. izvedbe Glasbe sveta: Jazzovska intelektualnost z rokersko upornostjo
Letošnja izvedba čezmejnega festivala Glasbe sveta - Musiche dal Mondo, ki jo je organiziral Goriški muzej, je v petek doživela sklepno dejanje. Po tednu dni zvokov funka, folka, soula, reaggeja in drugih glasbenih tradicij, ki so odmevale med parkom Coronini in gradom Kromberk je 14. edicijo festivala sta do epiloga pripeljala ameriška zasedba Rachel Z & Omar Hakim Trio ter slovenski Teo Collori Quartet.
KROMBERK > Par Rachel Z in Omar Hakim sta tudi sicer prominentni imeni svetovne glasbene scene. Rachel Z si je v preteklost oder delila z izvajalci, kot so Stanley Clark, Peter Gabriel in Marcus Miller, pohvali pa se lahko tudi s 13 solo albumi, med katerimi je zadnji, naslovljen Sensual, izšel lani. Njen mož Hakim pa je poleg bobnanja v znameniti zasedbi Weather Report sodeloval z legendami kot so Madonna, Sting in David Bowie, pomagal pa je tudi pri snemanju kultnega albuma Dire StraitsovBrothers in arms.
Virtozna preprostost in poklon vzornikom
Čeprav bi se lahko glasbeniki Hakimovega kova, ki je sodeloval na številnih ikoničnih albumih in še bolj ikoničnih izvajalcih, lahko na odru brez slabe vesti bahali s svojimi virtuoznimi spretnostmi, pa je petkov zaključek Glasb sveta minil brez pretiranega egotripa. Legenda newyorškega jazza si je v slabih dveh urah nastopa privoščila zgolj dve bobnarski solaži, s čimer je dokazala aksiom Garyja Moora, da so pesmi, ki so zgolj sredstvo za (kitarski) solo prazne.
Namesto tega je trio skozi repertoar občinstvo popeljal na pestro glasbeno turo: “Radi bi vas popeljali na popotovanje skozi skladbe, ki so nas kot mlade glasbenike navdihovale in s katerimi bi se radi poklonili glasbenikom, s katerimi smo odraščali,” je po uvodnem venčku avtorskih skladb povedal Hakim. Tako se je koncert nadaljeval v duhu jazzovskih legend, kot sta Miles Davis in Wayne Shorter, ob tem pa je zasijal tudi (kontra)basist Jonathan Toscano, ki se je občinstvu predstavil z avtorskim instrumentalom Quadricolor.
Zgled v glasbi in spoštovanju
Čeprav trio izhaja iz jazzovske tradicije, ki mu je stereotipno pripisana znatna intelektualna zadržanost, pa je skupina skozi nekaj manj kot ducat pesmi dolg repertoar zaplula tudi v druge žanrske tokove, zaradi česar bi lahko skupino postavili v polje fusiona - zvrsti, ki ohranja jazzovsko sofisticiranost, a ji primeša igrivost in upornost rokenrola.
Bis in z njim tudi 14. izvedba Glasb sveta se je tako končal podobno kot zaporedje not v jazzu - nepredvidljivo. Čeprav bi od kakšne podobne jazzovske smetane pričakovali nišno in neukim ušesom tujo vižo, je trio za zaključek postregel s priredbo These Days skupine Foo Fighters, kot poklon njenemu preminulemu bobnarju Taylorju Hawkinsu, s čimer je trio poleg virtuoznega pokazal tudi zgled medsebojnega spoštovanja v z nasilju prežeti sedanjosti.