Zakaj ne bi bil Tomizza s svojo odprtostjo k drugemu naš "istrski influencer"?

Njegovi proučevalci, ljubitelji in prijatelji so znova ugotavljali: Tomizzova večkulturna identiteta in njegov vključujoč pogled sta lahko zdravilo za naš čas novih izključevanj, zato bi njegova dela morali brati in o njih razmišljati v državah vseh Tomizzovih krajin.

Po sredinem uvodnem srečanju na sedežu Tržaškega novinarskega krožka, naslovljenem Tomizza: Obzorja in perspektive. Odnos do Trsta in Istre, je v četrtek v Mestni čitalnici Osrednje knjižnice Srečka Vilharja misli poganjala rdeča nit Vrednot, pomena in sporočila Tomizze v današnji Istri.

Kar 18 razpravljalcev je razmišljalo o pomenu ustvarjalca, rojenega leta 1935 v zaselku Juricani vasi Materada, očetu italijanske etnije in mami "slovanske". To je že v temelju močno vplivalo na njegovo identiteto, ki se je gradila med izobraževanjem in življenjem v Kopru, Gorici, Beogradu in Trstu. Tja se je dokončno preselil po podpisu londonskega memoranduma, ko je Materada ostala v Jugoslaviji, a je še vedno veliko pisal v domači hiši v Juricanih, kjer je nastala glavnina njegovih del. Danes so med njegovimi najbolj znanimi istrska trilogija Materada (1960), Dekle iz Petrovie (1963) in Akacijev gozd (1966), Boljše življenje (1977), za katerega je prejel nagrado strega, roman Zlo pride s severa (1984), Mladoporočenca z ulice Rossetti (1986), v katerem je obudil zgodbo Danice Tomažič in Stanka Vuka.

Slovanska kri, italijanska kultura

Milam Rakovac, Tomizzov prijatelj, prevajalec, sodobnik in pobudnik Foruma Tomizza, ki že 26 let čezmejno premišljuje in povezuje, meni, da je vrh piseteljevega opusa Zlo pride s severa, "romansirana biografijo škofa Vergerija", ki pa jo uvede avtobiografsko obdobje mladega Tomizze v Kopru. O njegovi identiteti pa: "'O slavo, o italiano?' Tomizza to retorično usodno vprašanje celih generacij iz teh krajev - od Šibenčana Tommasea (že Tomašića) do bratov Stuparich ali Itala Sveva (že Ettorea Schmitza), Walterja Mocennija in Franca Jurija - retorično naredi absurdno, ko pravi: 'il mio sangue slavo, la mia cultura italiana' (moja slovanska kri, moja italijanska kultura)." O pripovednem prostoru v književnosti Tomizze je spregovorila Jasna Čebron, profesorica slovenščine in snovalka Tomizzovih literarnih poti po Kopru, ki je med drugim dejala, da mesto nima svojega reprezentančnega romana, saj ima Koper v njegovih delih le epizodne vloge. Tudi koprski prolog v Zlo pride s severa se razširi v mogočen zgodovinski roman o Vergeriju, ki pa se v zaključku poveže, prepozna podobnost med pisateljevo in Vergerijevo usodo: "... oba sta morala zapustiti svoj domači prostor, oba sta preživela odraslost z občutjem brezdomstva".

Neven Ušumović, direktor Umaške knjižnice, porodnišnice in doma obmejnih srečanj Forum Tomizza, je poudaril pomen že 12 prevodov, ki so doslej izšli v hrvaščini pod okriljem knjižnice. Prevajalka mnogih del in sodelavka knjižnice Lorena Monika Kmet iz Buj, pa je o Tomizzi dejala: "Bil je avtor, ki je znal zamenjati svoje 'življenjske bolečine' z 'živeti stanje drugega', ter tako eksistencialno bolečino spremenil v empatijo in odprtost k drugemu. Odprtost k bližnjemu je temelj našega stanja v Istri."

O Slovencih spoštljivo

Pisatelj in srednješolski profesor Primož Sturman, ki je med drugim leta 2021 prevedel Tomizzov Akacijev gozd, je v svojem zapisu (bil je prebran ob njegovi odsotnosti), podaril potrebo po slovenskem prevodu manjkajočega dela iz istrske trilogije Dekle iz Petrovije. o Tomizzi pa piše, da "je bil eden redkih italijanskih avtorjev, ki so se Slovencev lotili brez stereotipov in v spoštljivem tonu". Antonia Blasina Miseri iz goriškega Društva Dante Alighieri je dejala, da je Tomizza večji avtor, kot mu je bilo doslej priznano. In sočasen: "Problemi eksodusa, presaditve iz ene kulture v drugo, dnevnega migriranja med rodnim krajem in krajem bivanja, življenja v dveh ali več kulturah, svetovih, so problemi, ki eksponentno naraščajo." Je torej prehiteval svoj čas in "za razliko od nekaterih drugih pisateljev meje, ki so morda nagnjeni k fanatizmom, pretiravanjem in sovraštvu do sosedov, je Tomizza znal razumeti druge in se z njimi vedno skušal zbližati." Govorka je še poudarila, da je v vsakem njegovem delu moralna, etična komponenta, ki temelji na medsebojnem razumevanju različnih etnij.

Irena Urbič, koprska mati Foruma Tomizza se je med drugim vprašala, zakaj ne bi Tomizze vključili v obvezno branje, zakaj ne bi postal naš "istrski influencer"? " Saj: "Literatura Fulvia Tomizze vztrajno daje prostor in glas razumu, lepoti in človekovemu dostojanstvu. V pobesnelem času se mi njegov glas kaže kot utemeljeno smiselna tolažba. Kompas skozi pogubo nevednosti, neobčutljivosti in strahu."

Pesnica Isabella Flego pje poudarila pogosto spregledano poetično komponento pisateljevih del. Del, ki ob vsej svoji aktualnosti in širini ostajajo premalo obravnavana, najbolj absurdno, kot je dejal novinar Patrizio Battiston, ga v programih italijanskih šol praktično ni.

Na srečanju v organizaciji Istrsko-beneškega društva Istra, ki na svoji spletni strani omogoča dostop do vseh razprav, so nastopili še prof. Nives Zudič Antončič z Oddelka za italijanistiko Univerze na Primorskem, ki je dogodek povezovala s pobudnikom, novinarskim kolegom Eziom Giuricinom, Ivan Marković, Kristjan Knez, Mario Steffe, Tatjana Rojc, Corinna Gerbaz Giuliano, Gianna Mazzieri Sanković in Sanja Roić. Slišati je bilo vse jezike Istre in nekaj narečij, vse (ob simultanem prevajanju) v Tomizzovem duhu razumevanja. •