Za sožitje v dobrem in slabem

Knjiga zgodovinarja Branka Marušiča Sosed o sosedu je naposled prišla med ljudi. Delo, ki nosi podnaslov Prispevki k zgodovini slovensko-italijanskega sožitja (Založba tržaškega tiska -ZTT), so v pred dnevi predstavili pred polnim avditorijem Kulturnega doma v Gorici.

GORICA> Knjiga v štirinajstih poglavjih obravnava celo paleto odtenkov in intenzivnosti slovensko-italijanskih odnosov v preteklosti, od slovenskega narodnega prebujenja sredi 19. stoletja do končne razmejitve med jugoslovansko in italijansko državo sredi 20. stoletja. Branko Marušič odnose ponazori tako, da opiše stike med znamenitimi ali manj znamenitimi osebnostmi, med mladimi italijanskimi in slovenskimi intelektualci v Gorici pred prvo svetovno vojno. Opiše srečanja na frontni črti med Ljudevitom Pivkom in Cesarjem Pettorellijem, stike med zgodovinarji, denimo Vladimirjem Levcem in Pier Silveriom Leichtom, in tudi stike med zgodovinopisjem obeh narodov. Piše o korespondenčnih stikih med Henrikom Tumo in Virgilijem Verdarom, o častilcu italijanskega risorgimenta Valentinu Zarniku, o pesniku Biagiu Marinu, goriškem jezikoslovcu Isaiji Graziadiu Ascoliju, publicistu Eugeniu Vaini de' Pava, ki je padel na Batognici v pogorju Krna leta 1915, o goriškem kulturniku in udeležencu italijanskega antifašističnega odpora Umbertu Antoniu Bonnesu in tudi o tem, kako so Italijani sprejemali Gregorčičevo odo Soči ter kako je Josip Vilfan dal ime Julijski krajini.

A vsi ti stiki in odnosi, kot uvodoma pišedr. Milica Kacin Wohinz, govorijo za sožitje v dobrem in slabem, manj o sovražnosti. “Stiki govorijo bolj o momentih dobrohotnosti med ljudmi dveh narodnosti, o medsebojnem razumevanju v razvoju novejše in sodobne zgodovine.” Branko Marušičje slovensko-italijanske odnose označil za kompleksne in večplastne, vpete v vsakokratno kulturno, politično, ekonomsko realnost, njihova interpretacija pa zahteva natančno poznavanje zgodovinskega konteksta, sicer lahko takoj zaide na nevarne stranpoti. Da, dogaja se, tudi med zgodovinarji, da pride do napačne razlage. Kot primer je navedel knjigo Massima Bucarellija in Luciana Monzalija Italia e Slovenia fra passato presente e futuro, 2009 (Italija in Slovenija med preteklostjo sedanjostjo in prihodnostjo), v kateri zgodovinarja presojata nekatere pojave, ne da bi upoštevala celoten zgodovinski kontekst.

“Slovensko-italijanske odnose ves čas bremeni problem razmejitve, in to od konca prve svetovne vojne dalje,” je dejal Marušič in dodal, da nekakšen nemir še danes lebdi v zraku. Nemirna so bila tudi nekatera vprašanja iz občinstva, češ da se Slovenci slabo branimo, ko nas obtožujejo genocidnosti, etničnega čiščenja. Ace Mermolja iz ZTT je ob tem svetoval, naj si raje kot elemente spora pogledamo elemente sožitja, poglobljenega znanja in poznavanja realnosti, ki jih Marušičeva knjiga prinaša. “To je tisti humus, ki bi ga morali povzeti.” Kajti, je še povzel Gramscija, ko razum zaspi, se rodijo pošasti. KLAVDIJA FIGELJ

---