Za malega človeka
Dorici Makuc so se ob njeni 90-letnici poklonili tudi v komenski knjižnici. Pred tremi desetletji je začela zbirati spomine in pripovedovanja komenskih izgnancev ter jih objavila v knjigi In gnojili boste nemško zemljo, s čimer se je Komencem in prebivalcem okoliških vasi za vedno vtisnila v srce.
KOMEN > V Komnu so se s pomočjo Pokrajinskega arhiva iz Nove Gorice poklonili Dorici Makuc, scenaristki, režiserki, pisateljici, novinarki in urednici. Že nekaj dni pred srečanjem so predvajali odlomke dveh njenih dokumentarnih filmov Spomni na Soško fronto, ki je nastal leta 1988, in Žerjavi letijo na jug iz leta 1975 - prav ta dokumentarni film je pomembno prispeval k poznavanju in končnemu priznanju aleksandrink.
Skromna gostja z bogatim opusom
Prijazna, bistra in skromna gostja na srečanju v knjižnici ni želela govoriti o sebi, svojem življenju in delu, ampak je raje spregovorila o naših izgnanih ljudeh.
Z vprašanjem o komenskih izgnancih se je srečala leta 1987, ko ji je duhovnik Kazimir Humar pripovedoval o komenskem dekanu Viktorju Kosu, ki je tedaj živel v Šempetru pri Gorici. Humar jo je opozoril tudi, da je dekan Kos napisal Kroniko vojnih dogodkov in internacije Komen Branik 1944-1945.
“Imela sem srečo, da sem se z dekanom Kosom pogovarjala nekaj dni pred njegovo smrtjo. Bil je zelo skromen, prijazen, mil. Izročil mi je kroniko in izrazil željo, da mu jo čez teden dni vrnem,” je Dorica Makuc z nami že pred leti delila spomin na ta dogodek. Ko se je čez teden dni vrnila, pa je prišla ravno na Kosov pogreb. A so se spomini na izgnanstvo, prav zahvaljujoč njej, ohranili.
Najprej je pripravila radijsko nadaljevanko In exilium, v katero je poleg izsekov iz Kosove kronike vključila še spomine ljudi, kasneje pa izdala še knjigo In gnojili boste nemško zemljo. Ta je bila le prva v seriji, sledile so še Aleksandrinke (1993), Sardinci (2000), Primorska dekleta v Nemčijo gredo (2005) in Ameriška Slovenka iz Vipavske doline (2016).
Pripovedovala je primorske zgodbe
Dorica Makuc se je rodila leta 1928 v Vidmu. Zgodnje otroštvo je preživela v Gorici, zaradi fašističnega preganjanja pa se je njena družina preselila v Domžale. Šolala se je v Ljubljani in v Beogradu leta 1952 diplomirala na Novinarsko-diplomatski visoki šoli. Najprej je delala za Primorski dnevnik, kasneje pa je bila zaposlena v Milanu na predstavništvu jugoslovanske zunanje trgovinske zbornice.
Zatem se je zaposlila na RTV Ljubljana, najprej v uredništvu dnevnoinformativnih oddaj, kasneje pa v redakciji dokumentarnega programa. Ustvarila je na desetine dokumentarnih filmov, v katerih je vedno poudarjala pomen malega človeka, njegovo trpljenje in boj za boljši jutri. V dokumentarni program je vnesla tudi problematiko slovenskih manjšin in primorskega človeka, kar so ji kolegi iz prestolnice večkrat očitali, je še povedala na srečanju v Komnu.