Z žimo zavibrirane strune

Na koncertnem trisu Grajskih harmonij, ki jih že štirinajsto leto pripravlja Kulturni dom Nova Gorica, gosti pa Grad Kromberk, je minulo sredo v prelepi grajski dvorani nastopila ena najbolj priznanih slovenskih komornih skupin Godalni kvartet Tartini.

KROMBERK > Kvartet je nastal pred dobrimi štiridesetimi leti, od ustanovnih članov pa v njem delujeta še violončelist Miloš Mlejnik ter drugi violinist Romeo Drucker, prvi violinist je v sedanji sestavi Miran Kolbl, violist pa Aleksandar Milošev.

Kvartet je klasično orientiran, kot celota nadvse ubran in zvočno uravnotežen, vsi člani pa so tudi odlični solisti, kar skupini daje še posebno doda(t)no vrednost. Program je zaobsegal dela treh skladateljskih velikanov iz treh raznorodnih umetniških obdobij. Najprej seveda “našega” baročnega genija Giuseppeja Tartinija z njegovo Sinfonio/Sonato à Quattro v D-duru, v nadaljevanju klasicističnega Josepha Haydna z Godalnim kvartetom št. 2 v d-molu, za zaključek pa je cikel zaokrožil še čutno-romantični Bedřich Smetana z Godalnim kvartetom št. 1. v e-molu.

Godala so glasbila z dušo

Res lep presek razvoja komorne glasbe, kjer se srečajo žlahtni instrumenti, ki pogosto lahko pobožajo najbolj osebne kotičke naše muzične občutljivosti. Tartini, ki je deloval pred formalnim nastankom godalnega kvarteta in je veljal za enega največjih violinskih virtuozov, je k razvoju te plemenite kombinacije glasbil veliko prispeval, predvsem s svojimi godalnimi kompozicijami za manjše skupine, ki so kar klicale po novih oblikah. Godala so glasbila z dušo, dobesedeno in v prenesenem pomenu, in ko je Haydn dokončno uveljavil klasično zasedbo godalnega kvarteta, je mnogim skladateljem odprl vrata v svet intimne izpovedi, izražanja prefinjenih čustev in zvočnih nians, ki jih zmore samo z žimo zavibrirana struna.

Uvodni Tartini je bil krasen primer še baročne uravnoteženosti, zasnovan kot blagozvočno prepletanje lepih melodičnih vzorcev, brez ekstremnih “pobegov” v individualno izraznost, vse nekako v zavetju prečiščenih in preverjenih norm, kar pa je že v nadaljevanju Haydn presegel, zastavil zvočno sliko celo kot en sam dodobra obdelan motiv, zato tudi stavčno kontrastiranje ni ravno v ospredju, je pa že čutiti skladateljev bolj osebni pristop do posameznih glasbil, njegov poizkus preseganja enotnosti v individualnih vzgibih, zaznati pa je tudi več čustvenega naboja.

Slednjega smo se seveda do sitega naužili pri Smetani. Kot romantik je pač vse stavil na “ljudskost”, emocije, srčnost in poetičnost, ki boža dušo z vseh strani, od nežnih in finih flagioletov do bučne, že skoraj orkestrske dinamike, ki na trenutke vzplamti iz romantičnega srca.

---