Woyzeck - kaos v zaključnem stadiju

Büchner je namenil svojo pozornost malemu človeku z nesmiselnim življenjem; Woyzecka obdajajo ljudje, ki izrabljajo njegovo stisko, zato po besedah dramaturginje Marinke Poštrak “stopi iz anonimnosti šele takrat, ko zagreši umor”. Iztočnic za uprizarjanje zelo aktualnih vprašanj je veliko, kot poudarja tudi režiser Igor Pison, ki o tem delu pravi: “Besedilo s svojo fragmentarnostjo in odprtostjo ne kliče samo po zgodbi, ampak se tudi sprašuje, ali je še možno najti smisel v raztreseni, kruti in pretežno maščevalni družbi. O smislu se bežno sprašujejo tudi nastopajoči liki, in sicer na retorično zelo zanimiv način: tudi tam, kjer se nam zdi, da je prisoten dialog, ljudje v resnici govorijo drug mimo drugega. Le redki se poslušajo, medtem ko čisto vsi znajo utišati nasprotno mnenje s pomočjo nasilja.”

Predstava je koprodukcija s Prešernovim gledališčem Kranj in nastaja s podporo Fundacije CRTrieste. V naslovni vlogi bo nastopil Blaž Setnikar. Igralsko zasedbo sestavljajo še Tina Gunzek, Borut Veselko, Primož Forte, Alojša Ternovšek, Miha Rodman, Nikla Panizon in Nicola Ciaffoni. Pred uradno predstavitvijo nove uprizoritve bomo spoznali protagonista in edinega italijanskega člana slovenske zasedbe, a tudi mednarodno priznano dunajsko scenografinjo Anneliese Neudecker in kostumografinjo Ano Janc.

“Besedilo s svojo fragmentarnostjo in odprtostjo ne kliče samo po zgodbi, ampak se tudi sprašuje, ali je še možno najti smisel v raztreseni, kruti in pretežno maščevalni družbi.”

Igor Pison

režiser

Mednarodna sodelovanja bogatijo

Scenografka Anneliese Neudecker, ki prvič sodeluje s Slovenskim stalnim gledališčem, ima za seboj zelo pomenljive angažmaje na prestižnih odrih kot so tisti Salzburškega festivala, dunajskega Burgtheatra, Resindeztheatra v Münchnu. Dejavna je tako na dramskem kot tudi na opernem področju.

To ni vaš prvi Woyzeck. Se radi vračate k isti predstavi v različnih uprizoritvah ali težko ohranite distanco do prejšnjega pristopa in idej?

“Pravzaprav mi zelo pomaga, da tekst že zelo dobro poznam, tudi zato, ker ga tokrat doživljam v drugem jeziku. Od zadnje scenografije za Woyzecka je minilo dovolj časa, da sem se lahko distancirala od prejšnjega koncepta. Čeprav moram priznati, da obstajajo podobne ideje, kot je tema 'vode', ki sem jo podzavestno, ponovno vključila v koncept.”

“Izkusiti različne načine dela v različnih državah in gledaliških kulturah je obogatitev. Ta sodelovanja vedno prinesejo nove izkušnje, spoznanja in kreativne spodbude.”

Anneliese Neudecker

scenografka

Kdaj ste spoznali Igorja Pisona in kako se je začelo to sodelovanje?

“Spoznala sem ga, ko sem delala v Residenztheatru v Münchnu, on pa je študiral režijo, okrog leta 2011. Ponovno sva se srečala pred dvema letoma in sva se odločila za sodelovanje, ker imava podobna razmišljanja o ustvarjanju gledališča danes in zato, ker se zelo dobro razumeva tudi na osebni ravni, kar je pomemben dejavnik učinkovitega sodelovanja med režiserjem in oblikovalcem.”

Delali ste za ugledne institucije, festivale in gledališča. Kako ta sodelovanja spreminjajo, vplivajo ali pomagajo pri razvoju načina dela?

“Izkusiti različne načine dela v različnih državah in gledaliških kulturah je obogatitev. Ta sodelovanja vedno prinesejo nove izkušnje, spoznanja in kreativne spodbude. Vsakič se naučim določenih pristopov, ki jih lahko uporabim tudi drugje. Gre za stalno izmenjavo, ki zahteva prilagodljivost. Vse to vodi do strokovnega razvoja, navdihuje nove ustvarjalne usmeritve in dviga kakovost umetniškega ustvarjanja.”

“Tudi zdaj grem rada na vaje, saj se mi zdi, da v Trstu čas teče drugače, vse je bolj umirjeno in posledično tudi bolj sproščeno. Res se mi zdi prav in pomembno, da se tukaj ohranja slovensko gledališče in upam, da ljudje tako v Sloveniji kot v zamejstvu ne pozabijo nanj.”

Ana Janc

kostumografinja

V Trstu čas teče bolj umirjeno

Kostumografinja Ana Janc je že sodelovala v Slovenskem stalnem gledališču kot asistentka Alana Hranitelja pri ustvarjanju kostumov za predstavo Dišeče skrivnosti. Leta 2021 je prejela študentsko Prešernovo nagrado.

Koliko in kako bodo kostumi določali čas, kraj in kontekst uprizoritve?

“S kostumografijo in scenografijo nismo želeli preveč definirati časa in kraja dogajanja, ampak ga razširiti, odpreti. Likovna podoba uprizoritve si želi vzpostaviti svet, v katerem ni do konca jasno, koliko časa so junaki že ujeti v svojem 'mehurčku'. V kostumih se poudarjeno odražata le vojaškost in uniformiranost, ki ju pri vsakem liku oblikujem z različnimi sredstvi in na malo drugačen način.”

“Celotno besedilo je obdano z občutkom navzočnosti vojne, kljub oddaljenosti od nje in kljub temu da se dejansko nihče ne bojuje.”

Nicola Ciaffoni

igralec in glasbenik

Kateri je splošno največji vir navdiha za ustvarjanje kostumov?

“Največji oziroma prvi navdih je zame običajno režiserjeva ideja, ker se vse začne z njo. Zelo pomemben se mi zdi uvodni pogovor, v katerem se vzpostavijo izhodišča za raziskovanje teme, časa in izraza predstave. Potem se rada izgubim v iskanju slikovnega gradiva na internetu, knjigah, v filmih … Vsaka zanimiva fotografija mi porodi nove zamisli. Glede na posebnosti vsakega posameznega projekta pa je pot vedno malo drugačna, kar se mi zdi posebej pomembno in lepo.”

Kostum vpliva na oblikovanje vloge. Koliko prostora je za dogovor med kostumografom in igralcem?

“Pogovor se mi zdi pomemben, saj vpliva na interpretacijo lika, udobje igralca ter na končni vizualni vtis predstave. Sodelovanje in odprtost za ideje privedejo do kostumov, ki ne le ustrezajo viziji predstave, ampak tudi omogočajo igralcem, da v polni meri izražajo svoje like. Mislim, da je pomembno medsebojno zaupanje in sodelovanje. Dobro oblikovan kostum pomembno prispeva k igralčevi kreaciji na odru, prav tako pa je tudi kostumografovo delo najboljše, ko ga igralec na odru dobro in samozavestno nosi.”

“Naučiš se novosti, ki jih prinaša pestrost kulturnega prostora, kar prenesemo tudi gledalcu. To se mi zdi bistven razlog za ustvarjanje koprodukcij.”

Blaž Setnikar

igralec

Kako ste si predstavljali mednarodno okolje slovenskega gledališča v Trstu?

“V Slovenskem stalnem gledališču v Trstu sem že sodelovala in sicer kot asistentka kostumografa Alana Hranitelja. Že takrat sem z veseljem hodila sem, in tudi zdaj grem rada na vaje, saj se mi zdi, da v Trstu čas teče drugače, vse je bolj umirjeno in posledično tudi bolj sproščeno. Res se mi zdi prav in pomembno, da se tukaj ohranja slovensko gledališče in upam, da ljudje tako v Sloveniji kot v zamejstvu ne pozabijo nanj.”

Besedilo je obdano z občutkom navzočnosti vojne

Nicola Ciaffoni, rojen v Veroni, je diplomiral najprej na Akademiji Palcoscenico Stalnega gledališča iz Veneta, nato na šoli Piccolo Teatro di Milano. Leta 2021 je ustanovil umetniški kolektiv Caraboa Teatro. Je igralec in glasbenik.

Kako bi opredelili delo italijanskega igralca v slovenski predstavi?

“Glede na to, da ne govorim veliko slovensko, se mi zdi velika priložnost iz več razlogov, saj se vsak dan učim novih stvari: nov jezik, nova kultura in nov način gledališkega ustvarjanja. Po drugi strani pa me sili v to, da bolj zaupam kolegom, navodilom in temu, kar 'zaznavam', bolj kot temu, kar dejansko 'razumem'. Zahtevna, a fascinantna izkušnja.”

V tej predstavi boste igralec in glasbenik. Kaj naj pričakujemo glede stila, izvedbe, glasbenih izbir, izrazne vloge glasbe pri grajenju situacij?

“Igor Pison se je odločil za dve ravni glasbene in zvočne dramaturgije. Na eni strani je tista 'posneta' glasba, ki bo spremljala menjavo prizorov in ki pomaga izražati temačno vzdušje. Na drugi strani je glasba, ki nastaja na sceni in iz nje. Zlasti skladbe, ki jih bom igral zdaj s trobento in zdaj s kitaro, so vedno uporabljene za ustvarjanje dramaturške vezi z drugimi liki (glasba postane na primer sredstvo za zapeljevanje Marie). Večinoma se opirajo na vojaške ali sakralne vzorce, kot jih lahko zasledimo v filmski glasbi ali v operi.”

Katera tema ali koncept je vaš kompas pri razumevanju tega besedila in vloge vašega lika v zgodbi?

“Celotno besedilo je obdano z občutkom navzočnosti vojne, kljub oddaljenosti od nje in kljub temu da se dejansko nihče ne bojuje. Zlasti v mojem liku prevladuje tema nasilja kot razbremenilni ventil za družbo, ki govori o vojni, nasilje (spolno in psihološko) pa usmerja v Marie, v Woyzecka in v druge like.”

Odgovornost je tudi breme, ima posledice

Blaž Setnikar, prejemnik Severjeve nagrade in nagrade Združenja dramskih umetnikov Slovenije za igralske stvaritve, je član ansambla Prešernovega gledališča Kranj, a je tudi znan po nastopih v celovečernih in kratkih filmih.

Kako ste pristopili k fragmentarnosti teksta? Je oblika vplivala na oblikovanje vloge?

“V začetni, analitični fazi s slastjo sprejmem možnost razstavljanja na koščke in iskanja tistega, česar v tekstu ni, ter izumljanja novih povezav, Woyzeck vse to ponuja na velikem pladnju, tudi življenje naslovnega lika je kaos v zaključnem stadiju. Razsekana struktura teksta je ekvivalentna njegovemu izgubljanju stika s stvarnostjo, kar omogoča več eksperimentiranja in s tem uprizoritvene svobode.”

Je Woyzeck akter ali žrtev svojih dejanj?

“Oboje. In vpetost v ta medprostor je zelo tipična tudi za današnjega človeka. S tem mislim na občutek ujetosti v sistem, iz katerega se ne moremo izkopati, neka toga sprijaznjenost s položajem in nevrednost ob vsem, kar svet ponuja, ter po drugi strani nezavedanje, da smo akterji tudi sami. Odgovornost je namreč tudi breme, ima posledice. Woyzeck iz tega (pod)povprečja, kjer je neslišan, žal izstopi zelo neuspešno in na zelo brutalen način.”

Kaj vas najbolj fascinira v tem tekstu?

“Sodobnost, tesnobnost, poglobljenost v psihološke ravni in večplastnost problemov, ki kljuvajo Woyzecka. To, da je pri vseh možnih diagnozah izjemno luciden in pravzaprav najbolj normalen od vseh likov.”

Vsaka predstava obnavlja določene odnose in dinamike znotraj ansambla, vsaka koprodukcija pa ustvarja nove situacije in dinamike v stiku s kolegi iz drugih okolij. Kako bi definirali to izkušnjo “s pogledom na morje”?

“Čudovito, saj se takšno zlitje novih pogledov na delo in različnih energij odraža tudi na odru in obogati predstavo. Prav tako se imamo igralci priložnost predstaviti občinstvu, ki nas slabše pozna, kar je nek premik iz udobja. Naučiš se novosti, ki jih prinaša pestrost kulturnega prostora, kar prenesemo tudi gledalcu. To se mi zdi bistven razlog za ustvarjanje koprodukcij.”