Vsi smo Josef K.

“Človek si ne more kaj, da ne bi oblekel usnjenega plašča, vzel v roke kovinske palice in razbil nekaj smetnjakov, malo stekla in kakšen lonec rož, potem zatulil in zakrulil ter si na koncu z veseljem odrezal glavo, da bi dal prostor nečemu boljšemu in pravičnejšemu,” je v obrazložitvi velike nagrade 7. lutkovnega bienala v Mariboru o predstavi Proces ali Žalostna zgodba Josefa K zapisala žirija.

MARIBOR, PRAGA >Njen avtor Matija Solce je z njo obsodil človeštvo, a kazen (na srečo) še ni izvršena.

Matija Solce se nam je oglasil iz Prage, kjer piše doktorat o alternativnem lutkovnem gledališču, vest o nagradi pa ga je kajpada razveselila: “Zadovoljen sem, ker smo to predstavo delali dve leti poglobljeno in s srcem v zelo majhni ekipi, noč in dan, in je bila zelo povezana z našim osebnim življenjem. Predstava je tudi eksperiment, ker gre za povsem drugačen pristop k lutkovnemu gledališču. Mislim, da se je ta poizkus zelo posrečil, zato upam, da ne bo ostalo zgolj pri tej nagradi, ampak, da se bo predstava igrala in bo potovala po vsem svetu.”

>Zgodba romana ProcesFranza Kafke, ki je njena osnova, po mnenju Solceta obravnava večno, še zlasti danes aktualno temo: “V osrčju je nasprotje med posameznikom in družbenim ustrojem, ki nas precej utesnjuje in bi ga bilo treba razbiti. V predstavi ga skušamo razbiti, a se seveda ne posreči, ker je Kafka to štorijo tako napisal. Gre za večno temo, s kakršnimi se je pri nas ukvarjal Kosovel.”

V osrčje predstave je avtor postavil gledalca, ki se naenkrat znajde v vlogi Josefa K: “Smisel predstave je bil, da smo vsi Josef K. Morda je bil to tudi smisel Kafkove knjige, a iz nje to ne izhaja povsem jasno. Sam sem ta vidik malce poudaril, tako da na odru nimamo glavnega karakterja, ampak za Josefa K. uporabimo gledalca, ki se znajde tudi na odru, postane del predstave, se vanjo vključi. Ta sistem ga premelje, tako da pride iz gledališča morda spremenjen, zamišljen ... Vsekakor pa ima možnost, da po svoje interpretira predstavo.”

Je človeštvo torej Josef K.? “Danes vsekakor. Delujemo po načelih največje možne demokracije, hkrati pa je naša svoboda zelo omejena in nimamo nobene moči v sistemu, ki je veliko močnejši, kot je bil kadarkoli prej v zgodovini. Čas je, da ljudje vendarle začnemo misliti s svojo glavo in se zoperstavimo temu sistemu.”

Mednarodna strokovna žirija je zapisala, da je “ni lepše predstave, ki bi gledalca naučila sovražiti samega sebe”, a Solce je prepričan, da je to zgolj eno od občutij, ki jih lahko v posamezniku izzove: “Gledalec se lahko zasovraži, lahko pa tudi vzljubi. Fragmenti iz Kafkovega dela nimajo namena spraviti ljudi v mračno vzdušje, ravno obratno. Tudi zaključek predstave je postavljen tako, da se nasmejemo vsemu, kar se je prej zgodilo. Na koncu na zelo lutkovni način na kratko predstavimo celotno zgodbo Josefa K., kar gledalce oddalji od kafkovske mračnosti.”

Ena večjih težav lutkovnega gledališča je po Solcetovem mnenju ta, da ni še uspelo stopiti na tržišče, tako kot so vse ostale umetnosti: “Lahko bi bilo še bolj prodorno, saj lahko pride v vsako 'luknjo'. Po drugi strani je lutkovno gledališče širše od drugih umetnosti, ker je sprejemljivo tako za katerokoli družbeno okolje kakor starost. Zlasti slednjega se žal ne zavedamo.” Tudi njega največkrat nagovarjajo k ustvarjanju za otroke: “To pa je področje, kjer je komercialnost veliko pomembnejša od kakovosti. Žal ni niti strokovne kritike, ki bi to razkrivala. Sam pa menim, da je lutkarstvo s svojim izjemnim potencialom ena tistih umetnosti, ki bodo, upam, potegnile kulturo v nove čase.”

MAJA PERTIČ GOMBAČ

---