Vse, kar imamo, je zdaj. Ne zapravljajmo ga.

KUBED > Kakor mnogi pesniki tudi Maruša MugerliLavrenčič pravi, da pesmi ne nastajajo racionalno, ne gre za službo. “Ko pišem, ne mislim na bralca. Pisanje poezije mi pomeni svobodo in obenem nekakšno igro, ker lahko pišem o čemerkoli. Iz majhne, vsakdanje stvari lahko naredim nekaj zelo velikega, pomembnega. Svobodo mi pomeni tudi v smislu jezika, saj pesmi nimajo ločil,” je povedala na nedavnem večeru v pogovoru s Tino Sarazin iz koprske osrednje knjižnice.

Gostiteljica pa je ob tem ugotavljala, da gre tudi za svobodo, ki jo s tako napisanimi pesmimi nameni bralcu. “Tudi verzi so tako razbiti, da se ustvarja večpomenskost,” je pojasnila avtorica in priznala, da je sprva imela v Kubedu nekaj težav s pisanjem. “Čutila sem pritisk, češ če sem tukaj, moram nekaj napisati. Pisala sem celo svoji urednici, naj mi pošlje kakšno knjigo za prevajati, saj ne morem kar biti tu in gledati v zrak. Ko sem jo dobila in začela delati, sem se nekoliko sprostila in nekaj tudi ustvarila,” je dejala.

Ko se v Kubedu rojeva pesem ...

najlepši dan v kubedu

je bil ponedeljek

osmi avgust

ko se dež kar ni mogel odločiti

ali bo padal ali raje ne

iz pesmi Najlepši dan, ki je nastala v Kubedu

Obrat v nepričakovano

Poezije kajpada ne moreš pisati na ukaz. Sama največ napiše, kadar bere poezijo, zato je iz knjižnice pretovorila precej knjig: “Na začetku sem veliko brala, potem pa je nastalo tudi nekaj pesmi, ki so že dokončane, nekaj pa je takih, ki bodo mogoče še dobile končno podobo,” je povedala pesnica, ki je v Kubedu napisala pesem Najlepši dan. Prireditelji so jo skupaj še z nekaterimi razobesili na vrvi kakor sveže perilo. In kaj je počela v Kubedu? “Sem tudi sedela, gledala oblake in se čudila, kako da ne zgrmijo dol. Ko sem ta prizor prvič videla, je bilo prav fascinantno,” je pokazala proti Kraškemu robu, ki marsikomu vzame dih.

Tako kakor v njeni poeziji bralca presenetijo nenadni obrati v nepričakovano. V prvencu Pravi kot, ki ga je sestavila tudi iz cikla desetih pesmi, za katere je leta 2019 prejela nagrado Fanny Haussmann, so v mnogih pesmih pomembne sestavine humor, ironija in zasuk od pričakovanega. Od tod tudi naslov, ki nakazuje pravzaprav na zorni kot. S humorjem skuša tudi v velikih, morebiti težkih temah ustvariti distanco, razrahljati tesnobnost ...

Čeprav pravi, da je na splošno pozitivna, se je tudi v njene misli prikradla tema minevanja. Tako je nastala tudi ganljiva pesem o mami. “Pride trenutek, ko se zaveš, da so nekateri stvari nepreklicno odšle. Posebej to začutiš, ko odhajajo ljudje, ki so ti blizu. Ob takih dogodkih se zaveš, da smo tukaj zdaj in ne smemo izgubljati časa,” je dejala in poudarila, da tudi v temačnih pesmih pušča upanje, kot v sklepnem verzu: “Vsak dan je življenje v malem.”

Odlična prevajalka iz nemščine zagovarja prepričanje, da bi morali literarni prevajalci prevajati le v svoj jezik, po drugi strani pa je dobila prevajalsko nagrado prav za nemške prevode pesmi Maje Vidmar in Petra Semoliča. Ustvarjalka iz Goriških brd, kmalu znova zaposlena v knjižnici Franceta Bevka, na svoj način ostaja z eno nogo zunaj književnih krogov, saj je bil tudi izid prvenca plod uspeha na razpisu Hiše poezije. Pri čemer ni dobila nikakršnega odziva urednice, za kar ji je žal. Po drugi strani pa se je v pesmi Antologijska duhovito pošalila iz sveta književnosti, za katerega pravi, da so tudi v njem pomembne številke: “Tudi pesniki moramo zbirati raznorazne točke. In ta pesem je resnična, pesnik obstaja, res je pesem prebral, res je rekel, da bi bila za v antologijo in res je rekel, da je z ritmom v nekem delu nekaj narobe.” Pa ravno z ritmom, ki ji ob zvenu v pesmih, pisanih v prostem verzu, ogromno pomeni.

Svojo prvo zbirko je izdala pri 43 letih in, pravi, se ji nikamor ne mudi. Piše o stvareh, o katerih pravzaprav razmišljamo vsi, zato pravi: “Upam, da se bralec ob pesmih zave, da ni sam. Da ni čuden. Mogoče tudi je. Mogoče sem tudi jaz. Saj smo vsi!”