Vrnil se je v večnost
Slovo Chicka Coreae je prišlo nepričakovano, kot pridejo mnoga slovesa. Pianist in skladatelj, zaradi katerega je v zbirkah vseh džezerjev odprtih glav nujna oprema vsaj album Return to Forever (Vrnitev v večnost), bi letos dopolnil 80 let. Smrt se je prikradla v obliki tiste najtežje bolezni, raka, sporočila večne naklonjenosti in hvaležnosti pa mu pišejo glasbeniki z vseh paralel in meridianov.
FLORIDA > Chick Corea nas spomni na čase, ko so se mladi srečevali pri kom doma prav z namenom, da bi poslušali plošče. Takšna druženja in poslušanja so bila način preživljanja prostega časa številnih generacij, tovrstne običaje pa je presegel šele internet, ki je človeka naenkrat zbližal z ogromno glasbe in ga sočasno osamil.
V tistih starih časih ste si lahko mirne duše dejali, da imate srečo, če imajo starši vaše prijateljice ali prijatelja denar in so ga ne le pripravljeni odšteti za gramofon ali glasbeni stolp, temveč še sami uživaško zbirajo njim ljubo muziko. Takšne zbirke plošč (in pozneje zgoščenk) so lastniki varovali kot lastne oči, nasledniki pa so bili enako spoštljivi. Poslušalci smo zasedli del kavča in se predali odkritjem, ki jih je tisti dan pripravil naš zasebni DJ. In tako je nekega dne na gramofonu pristala tudi plošča Return to Forever ter naše dojemanje jazza v radosti takšnega odkritja postavila na glavo.
Chick Corea
(1941-2021)
“Opazoval sem, kako ustvarjanje glasbe vpliva na ljudi. Spodbuja, kar je naravnega v vseh nas. Sploh ni treba biti profesionalni glasbenik, le živo človeško bitje, odprto za igro domišljije.”
Samba, fusion in rock
Chick Corea je legendarno skupino Return to Forever oblikoval leta 1971, istoimensko ploščo pa so naslednje leto ob njem podpisali eni najboljših glasbenikov na svetu: neverjetni bobnar in perkusionist AirtoMoreira, basist StanleyClarke, soprano saksofonist JoeFarrell ter vokalistka in perkusionistka FloraPurim, soproga Airta Moreire.
Bend je zatem spremenil postavo, ki je bila še slavnejša in uspešnejša. Chick Corea je ohranil basista Stanleya Clarka, za bobne je sedel “gospod fantastikus” LennyWhite, kitarske strune pa je ubiral BillConnors, nakar je bendu Return to Forever ob bok stopil kar Al Di Meola, ki je bil takrat na vrhuncu slave in je s svojim mehkim nezmotljivim rokohitrstvom bendu dodal še več čarobnosti.
Vsi našteti so premaknili meje jazza in vanj več kot uspešno vnesli sambo, fusion in rock, kar je še danes poslušalcem najljubša veja te glasbene zvrsti in sta jo v sedemdesetih enakovredno zastopali še skupini JohnMcLaughlin’sMahavishnuOrchestra in WeatherReport. Njihova glasba je poslastica, ki se ne bo nikoli pokvarila.
Od Milesa do Hiromi
Gospod, ki smo mu v slovo pomahali 9. februarja, se je rodil leta 1941 blizu Bostona kot Armando Corea. Oče, džezovski trobentač, ga je prvi učil igrati na klavir, poprijel je tudi za bobnarske palčke. Prvi nastopi so se zvrstili že v srednji šoli, sledil je vpis na slavni akademiji Columbio in Julliard, ki pa je - tako kot mnogi drugi, recimo Miles Davies - ni niti zares obiskoval niti končal. Julliard je bil za mnoge bolj prostor, kjer so se glasbeniki spoznali in potem pot nadaljevali v klubih, kjer so si nabirali tisto pravo glasbeno kilometrino.
Mladi umetniki, večinoma komaj polnoletni, so se v šestdesetih letih prejšnjega stoletja strgali z verig družbenih omejitev in se podali novim odkritjem naproti. Tudi v jazzu. Chick Corea je na svoji poti sodeloval z glasbeniki, kot so Stan Getz, Herbie Mann, Herbie Hancock, z Milesom pa je soustvaril Davisove albume Filles de Kilimanjaro, In a Silent Way, Bitches Brew in On the Corner.
Za to obdobje pa je seveda najpomembnejše, da je že eksperimentiral z zvokom električnega klavirja, na katerega je namestil modulator zvoka, in se usmeril v oblikovanje lastnega benda. Najprej je nastala skupina Circle, ki je delovala v letih 1970-1971 in je v jazz vrgla seme latino ritmov.
Tudi po koncu obdobja Return to Forever je Chick Corea ostal aktiven in spoštovanja vreden ustvarjalec, ki se ni otepal eksperimentiranja vse do zadnjega. V njegovi diskografiji je, denimo, nekaj tako plesnega in popovskega, kot je Elektric Band ali ustvarjanje z japonsko pianistko HiromiUehara. Njegov dom krasi kar 23 grammyjev, nastopati pa je nehal šele lani zaradi znanega virusa.
“Opazoval sem, kako ustvarjanje glasbe vpliva na ljudi. Spodbuja, kar je naravnega v vseh nas. Sploh ni treba biti profesionalni glasbenik, le živo človeško bitje, odprto za igro domišljije,” je povedal lani časopisu Jazz Times. Hvala, tvoja domišljija ostaja večna inspiracija.
