Vrata, ki jih nočemo odpreti
Novo leto se bo v Slovenskem stalnem gledališču začelo takoj po praznikih, saj bo 10. januarja na sporedu premiera. Tako bližji je tekst, ki ga je vsestranski tržaški ustvarjalec Luca Quaia napisal za igralko Laro Komar in ima posebnost, da je nastal v dveh jezikovnih različicah (v slovenščino je besedilo prevedel Janko Petrovec) kot koprodukcija z gledališčem La Contrada.
Italijanska različica je debitirala lani, slovenska letos v okviru goriškega abonmaja. Tržaško občinstvo pa si bo do konca januarja lahko ogledalo predstavo, v kateri nastopa Lara Komar, uveljavljena tržaška igralka, ki je znana tudi izven gledališkega okvira zaradi nastopov v uspešnih televizijskih nanizankah v Italiji in Sloveniji. Kostume je izbrala Antonella Caprioli, glasbo in efekte pa podpisuje Francesco Sgrò. V pričakovanju tržaške premiere smo se pogovorili z avtorjem in režiserjem predstave Luco Quaio.
Ukvarjate se z različnimi zvrstmi umetnosti: kakšno vlogo namenjate gledališču?“Izjemno pomembno. Gledališče je vezano na mojo izobrazbo, moje življenje je od otroštva zaznamovano z gledališčem, zato gre tudi za osebno vez. Gledališče lahko zaobjame vse zvrsti umetnosti: vizualno, zvočno, pripovedno. Vizualni vidik mi je zelo blizu in prav tako obožujem telo v gibanju. Všeč mi je obsežnost gledališke govorice in dejstvo, da lahko oblikuješ specifični jezik za pripovedovanje vsake zgodbe.”
V dramskem pisanju ste se že preizkusili s predstavo Bello! Tudi tedaj je bilo povezovanje različnih zvrsti umetnosti del uprizoritvenega projekta.“Vrata niso samo predmet, ki nas ločuje od tega, kar je na drugi strani: današnja uporaba tehnologije je videti dejansko nasprotje strahu pred drugačnim. Zamenjamo jo za resničnost, ki stoji za tistimi vrati, ki jih nočemo odpreti.”
Luca Quaia
avtor teksta in režiser predstave Tako bližji
“V tisti predstavi smo igralce obravnavali kot cirkuške umetnike z uporabo giba, a tudi tako, da smo zanje ustvarili 'akrobatske skoke' v kontrastnih čustvih. Predstava je nastala kot sodelovanje s prijateljem in kolegom Francescom Sgrojem. Ponosna sva, da je že doživela več prevodov in da gostuje po Italiji in Evropi.”
Predstava Tako bližji je nastala najprej iz razmišljanja o nezaupanju do drugačnega ali iz želje, da bi napisali tekst za igralko Laro Komar?“Recimo, da je šlo za vzporedna vira navdiha. Ko sem začel razmišljati o monodrami za Laro, se je v ZDA zgodil umor Georgea Floyda. Že pred tem sem zbral nekaj misli v zvezi s strahom pred drugačnim. To je nekaj, kar nas sili v stališča, ki so dejansko bolj vsiljena splošna mnenja kot resnična prepričanja. Hkrati sem mislil na postopne trenutke v življenju ženske, ki zaradi strahu ni premostila določenih kriznih situacij. Neracionalno nezaupanje do bližnjega je lahko tudi posledica tega, da je nekdo v ključnih trenutkih svojega življenja in odraščanja doživel spremembe in ovire z občutkom strahu. Dejansko gre za dinamike, ki jih vsi dobro poznamo in so danes močno prisotne v naših življenjih, saj nas skozi preplah stalno 'vzgajajo' in manipulirajo.”
Sceno sestavljajo kartonaste škatle in vrata. Kakšen je dramaturški pomen teh elementov?“Škatla lahko vsebuje karkoli in je dejansko zelo sodoben predmet: nešteto embalaž potuje vsak dan po svetu, ljudje pa ne morejo doseči kateregakoli kraja brez kontrole in strogih pravil. To seveda ne velja za ljudi, ki imajo ekonomsko stabilnost. Dejansko se vrednost človeka meri po ekonomski lestvici.
Vrata so metafora in hkrati dobra rešitev za scensko neobremenjeno predstavo, ki lahko preprosto gostuje kjerkoli. Vrata niso samo predmet, ki nas ločuje od tega, kar je na drugi strani: današnja uporaba tehnologije je videti dejansko nasprotje strahu pred drugačnim. Zamenjamo jo za resničnost, ki stoji za tistimi vrati, ki jih nočemo odpreti.”
Besedilo obstaja v dveh jezikovnih različicah. Se vam zdi, da različna muzikalnost slovenščine in italijanščine vpliva na igranje in na splošen vtis?“Lepo je opazovati, kako se besedilo prilagaja različnim izraznostim in kako mora igralka ubirati različne strune, kar vpliva tudi na oblikovanje lika. Italijanščina je odprta, mehka, slovenščina pa ima za italijanska ušesa bolj skrivnosten zvok, poln soglasnikov. Neizogibno postane tudi značaj lika bolj oster in mislim, da je na ta način pridobil večjo kredibilnost. Lara je bila sposobna ohranjati pristop italijanske verzije in je hkrati pokazala posluh do potenciala slovenskega jezika.”