Vincetičeva besedna ustvarjalnost ujeta v objektiv

KOPER > Milan Vincetič, leta 1957 v Murski Soboti rojeni pesnik in pripovednik, pa tudi prevajalec, urednik, literarni kritik, mentor in publicist, je bil primorskemu bralstvu doslej verjetno premalo znan. A je poseben in v umetniškem ustvarjanju samosvoj, tako po obliki kot vsebini. Velikokrat besede zapiše tudi v domačem narečju, njihova globina pa je vsečloveška. Izdal je kar štirinajst pesniških zbirk. Pesmi, nastale v širinah prekmurskih ravnic okoliških gričev, so prepolne čustev, preveva jih melanholičen značaj prekmurskega človeka. Vincetič je napisal tudi tri romane in osem knjig kratke proze. Za pesniško zbirko Lakmus je leta 2005 prejel nagrado Prešernovega sklada in za sto vrhunskih verzov leta 2007 še priznanje čaša nesmrtnosti. Pesniti je začel že zgodaj, svoje prve pesmi je objavil že kot osemnajstletnik. Kot enaindvajsetletni študent je na Goričkem, od koder je doma, pripravil srečanje mladih prekmurskih pesnikov, in skupaj s še dvema, Valerijo Perger in Ferijem Lainščkom, s katerim sta do konca ostala najbližja pesniška in siceršnja prijatelja, je postavil temelje sodobni prekmurski poeziji. Vincetič – poimenovan tudi kar Vinci – je objavljal v mnogih literarnih revijah, izkazal se ni le s pesmimi in proznimi odlomki, temveč tudi kot pisec člankov, intervjujev, literarnih kritik … Pri revijah Separatio in Sodobnost ter založbah Franc-Franc in Pomurska založba pa je bil dolga leta tudi urednik.