Veselje je upor kruti usodi

LJUBLJANA > Dvorana Stožice je bila uradno resda razprodana, vendar ne napolnjena do roba - organizator Igor Vidmar iz Škuc-Ropota je že sredi oktobra sporočil, da koncert iz razprodane Hale Tivoli v Stožice selijo zaradi “tehnično-produkcijskih razlogov”, v prodajo pa so dali samo še 700 dodatnih vstopnic, tako da je 7000 obiskovalcev zapolnilo parter in le spodnjo tribuno.

V koncert leta jih je vpeljal posnetek zamolklega instrumentala Three Seasons in Wyoming iz letošnjega filma Wind River, ki sta ga z glasbo opremila Nick Cave in njegova desna roka Warren Ellis, glasbeni šaman, vrač, tisti bradati možic, ki na odru nažiga po violini, električni kitari, klavirju, klaviaturah ali pa čepe meša zvočne vragolije. Je prvi med enakimi v legendarni spremljevalni skupini The Bad Seeds, tovarišiji mojstrskih muzikantov, ki si vešče podajajo glasbila, medtem ko Nick Cave poskakuje ob občinstvu, se zaganja vanj in strastno prepeva o bolečini, ljubezni, smrti, veri ... Skoči in poklekne, tuli in moli.

Pevec na tribuni

Koncert so po ustaljenem vrstnem redu tokratne turneje tiho odprle pesmi Anthrocene, Jesus Alone in Magneto z lanskega albuma Skeleton Tree, presunljive, polne bolečine ob smrtni nesreči pevčevega 15-letnega sina Arthurja. A teh meditacij, v katerih se vpitje v nebo prepleta z gluho tišino, ni navdihnila huda travma, Cave pojasnjuje v dokumentarnem filmu One More Time with Feeling, ki ga je med ustvarjanjem albuma posnel režiser Andrew Dominik. Jih niti ni mogla navdihniti, pravi nedoumljivo prizadeti oče - kadar doživiš kaj tako strašnega, se vsakršna ustvarjalnost namreč sesuje, iz nje ne moreš črpati ničesar, sploh ne veš, kaj počneš, le izgubljeno tavaš. V studiu je bil nemočen in negotov kakor nikoli poprej. V pomoč so mu bili tako glasbeni pajdaši, zlasti Ellis, kakor tudi domači, najbolj žena Susie Bick, s katero se je naposled odločil, da se kruti usodi maščujeta - in žalosti se najučinkovitejše upreš z veseljem.

Spet je krenil na turnejo, na kateri novitete gibko prepleta s starejšimi mojstrovinami. Pot ga je tudi tokrat pripeljala v njegovo drago staro znanko Ljubljano, kjer v debelih dveh urah sicer ni presenetil s kako koncertno rariteto, je pa zato nastop v vrtoglave višave popeljal z izvedbami, ki jih je še posebej začinilo njegovo bratenje z občinstvom.

Že v prvi polovici večera sta zazveneli izvrstni Higgs Bosson Blues in Jubilee Street, šele pred petimi leti objavljeni na albumu Push the Sky Away, a že klasiki, ki ju Cave občinstvu tudi dobesedno približa - vpije v poslušalce v prvih vrstah, se jim spušča na roke, se pusti otipavati, jim prigovarja, naj začutijo utrip njegovega srca. In že odbrzi h klavirju, besno udriha po tipkah, spet poleti proti občinstvu, zleze celo na tribuno ...

Občinstvo na odru

Pankovska silovitost je gnala tako najstarejšo tega večera, naslovno s plošče From Her to Eternity (1984), kakor tudi leto mlajšo Tupelo, v kateri je blues Johna Leeja Hookerja križan z apokaliptično vizijo rojstva kralja Elvisa Presleyja in smrti njegovega brata dvojčka - od tod tudi naslov albuma The Firstborn is Dead (1985). Podivjan stampedo sta zajezili blagoglasni klasiki The Ship Song in Into My Arms, med še štiri z novega albuma pa je Cave ujel stari dobri in še zmeraj strašni Red Right Hand in The Mercy Seat.

Dodatek je začel z eno svojih najboljših, The Weeping Song, se zrinil skozi parter in jo zapel kar sredi občinstva, kjer se je dramatično in neskončno dolgo z iztegnjeno roko približeval dlani neke obiskovalke, kakor bi posnemal Michelangelovo upodobitev stikanja z Bogom na freski Stvarjenje Adama.

Ko se je vrnil na oder, je nanj - tako kakor tudi drugod na tej turneji - povlekel več deset obiskovalcev iz prvih vrst, ki so ob glasbenikih najprej poplesovali med robato, morilsko Stagger Lee s konceptualne plošče Murder Ballads (1996). Zatem je Cave zbrane na odru postrojil in pozval, naj sedejo, kar je storil tudi sam. In ob uri slovesa je zazvenela še mehka, pomirjujoča, spravna naslovna s prejšnjega albuma Push the Sky Away. “Nekateri pravijo, da je to samo rokenrol, ampak seže pa naravnost do tvoje duše,” je mehko prepeval gost, ki se je prelevil v gostitelja. Večerna maša, ki je zlepa ne pozabiš. ANDRAŽ GOMBAČ