Velikonočne praznike so ob morju ogreli Zmelkoow, Koala Voice in Peška

KOPER, IZOLA > Drži, prisilna abstinenca je trajala predolgo in ljudstvo je lačno strastnega parjenja umetnosti in zabave, imenovanega - koncert.

Katarza pod polno luno

V petek so mladi in mladi vse bolj le po srcu lepo zapolnili klubski Center mladih Koper, kamor so se vrnili indierokerji Koala Voice. Na prvem letošnjem koncertu cikla MjuziKšok, ki ga prireja Klub študentov občine Koper (KŠOK), so Zasavci predstavili četrti album, pri založbi Nika izdano Plato, imenu zvesto v oprijemljivi obliki dosegljivo na CD-ju in vinilki.

“Mene čisto nič ne skrbi, kako bova preživela v tem postapokaliptičnem svetu,” je boleče aktualne in obenem blagodejno pomirjujoče nove stihe pela Manca Trampuš in nažigala električno kitaro, za filigransko glasbeno ornamentiko je skrbel solo kitarist Domen Don Holc, za čvrst ritem pa brata Miha Prašnikar za bobni in Tilen Prašnikar z baskitaro.

S Plate so se oglasile še krepke Spaghettification, Vertigo (v kateri je zavoljo rime žal nastradal naš drugi sklon, rodilnik) in Vukovi, ki je z volčjim zavijanjem lepo zadonela pod polno luno, s prejšnjih albumov pa The Good Old Days, Slovenske železnice, Sierra, Oxygen Thief, Remain Silent, Vede premikanja, Ker tu je vse tako lepo ...

Ekstatična muzika je ljudstvo pripravila do prepevanja, poplesovanja, poskakovanja, nekatere tudi do katarze, vnovič pa se je izkazalo, da v poslušalce tu in zdaj najgloblje sežejo besedila v domačem jeziku - kakršnih je vse več tudi v Koalini malhi.

Oba večera, tako sobotnega koprskega kakor nedeljskega izolskega, je občinstvo dodobra ogrel mlad domači trio Peška. Raznolike skladbe, od džezovskih in rokerskih do modernoritmičnih, od depresivno-refleksivnih in duhovito samoironičnih avtorskih do uspešnic Janis Joplin, Erykah Badu in Shakire, vešče in poslušljivo prepletajo trije srednješolci: prepeva in po bobnih nažiga Lia Lović, bas igra Filip Čok Umek, za klaviaturami in mikrofonom pa je Daša Sedmak, ki je v izolskem Hangar baru oder zatem prepustila očetu in njegovemu trdoživemu bendu ...

Več kot spijemo, manj je elektrike!

S kitaro v rokah in širokim nasmehom pred mikrofonom je Gorazd Sedmak - Goga polnemu prizorišču pojasnil dramaturgijo večera: najprej nove pesmi, zatem veselica! Prvi del se je tako začel s plesnimi ritmi in refrenom “ko bom velik, bom forenzik v New Yorku”, nakar se je zvrstila še deveterica drugih z novega albuma, prav tako na CD-ju in vinilni plošči izdanega pri matičnem KUD-u Napačen planet. Naslov 10/10 je kajpada večplasten: ni le deseti album skupine, ampak so avtorji za povrh vsem 10 pesmim dodelili najvišjo oceno 10.

No, v bolj umirjenih ušesih nove pesmi sestavijo album, ki ni najboljši Zmelkoowov, a niti najslabši. Ljudstvo je že lepo osvojilo himnični viži Kaj nam fali? in Zmagali smo!, sladokuscem je ljuba daljša, počasnejša in težja Vročina, hitreje pa gre v uho Ke mona, ki jo je tako na albumu kakor na koncertu zabelil gost Keko - včasih tudi mona.

V drugem delu so sledile dobre stare, ki jih je glasno pomagalo peti ljudstvo: Bit, Čau, sonček, Ljubo doma, mi pa pri Ljubotu, Od avta do vode, Sergio, Nekrosentiš, Klub ljudi z resnimi težavami ...

Posebnemu doživetju je botroval izpad elektrike - Goga, Žare Pavletič, Aleš Koščak, Anuša Podgornik, Iztok Cergol in Eva Brajkovič so stopili na rob odra in kot pevski zbor skupaj z občinstvom zapeli Gravitacijo (Več kot spijemo).

Elektrika se je vrnila, tako da so lahko zagrmeli še Poredni gosti. Tik pred 23. uro, ko je bilo treba nehati, je večer zaokrožil tišji Sentiš.