Veliki povratek Ivana Skrta

NOVA GORICA > Jesenski del abonmaja so otvorili z nastopom Simfoničnega orkestra Cantabile, predvsem pa nas je zanimalo v kakšni poustvarjalni kondiciji je domači pianist Ivan Skrt, ki zadnje čase pri nas ni veliko nastopal.

Dvorana je bila nabito polna, pač dva festivala združena na enem odru, ampak v zraku je bilo čutiti bistvo dogodka, videti in slišati Ivana Skrta, ekstravagantnega pianista, ki ga spremljamo že od mladih nog. Diplomant znamenitega konservatorija P. I. Čajkovskega v Moskvi je že velikokrat zablestel, tudi po dvoranah širom sveta, kjer ni lahko prepričati zahtevnega občinstva, navdušuje pa, kot je zapisal urugvajski kritik, z “absolutno tehniko, glasbeno intuicijo in interpretativno svobodo”.

Tokrat se je predstavil s Koncertom za klavir in orkester št. 2 v c-molu Sergeja Rahmaninova, ki ni najlažja izbira. Silovita romantična čustva, ki so pri Rahmaninovu precej kontrolirana in nadzorovana, ovita v tančico lepih in čistih tonalnih pasusov, je Skrt nadgradil s svojo nezgrešljvo osebno noto.

Rahmaninovu odprl vrata v patos

Na trenutke je Rahmaninovu odpiral vrata v patos, kjer so emocije do konca razkrite, z dinamičnimi intervencijami pa je razvil kontrastiranje, ki presega partituro, ji vdihuje novega duha, bolj svetovljanskega in strastnega. Ker je bila tehnična plat izvedbe odlična, je seveda ta njegov osebni pristop padel na plodna tla. Skladba je dobesedno preplavila prostor, ga objela s svojo širino in muzikalnostjo, Skrt pa je imel veliko možnosti “improviziranja”. Včasih z nenavadnimi ritmičnimi posegi, pogosto s silovitim igranjem, največkrat pa z interpretativno potenco, ki je poslušalce očarala.

Res, zanimiv in do neke mere nenavaden pristop je bil mogoče za mlade orkestrske glasbenike celo prevelik zalogaj, ki se mu niso uspeli do popolnosti podrediti. Jasno, da je Skrt v dodatku pokazal še svojo lirično naravo, svoj poetičen odnos do pianizma. Popolnoma poduhovljeno in globoko doživeto je izvedel venček štirih uspešnic kot je Cavatina Stanleya Myersa iz filma Lovec na jelene, Pavla Česnokova Tebe pojem, priredba litrugične pesmi, Schubertovo Skladbo za dva prsta in kultno delo Za Alino Arva Pärta.

Magičnost, kljub premajhni dvorani

Se je pa zopet izkazalo (tole zapišimo v offu), da je dvorana za take glasbene korpuse premajhna. Orkester je prepogosto preglasil solista in mu “kradel” zvočno polje, čeprav, to moramo poudariti, so mladi glasbeniki na dobri poti, da postanejo vrhunski izvajalci. Dirigent Marjan Grdadolnik jih vodi z zelo jasnimi gibi, njegovo “mahanje” je precizno, dovolj prepričljivo, da mu sledijo, se pa vseeno pozna, da so okrester, ki je vsebinsko in estetsko zelo na široko uglašen, saj med drugim sodelujejo z glasbeniki raznorodnih žanrov, septembra s skupino Siddharta, pa z DJ Umekom, če omenimo samo zadnje dogodke.

Tokrat smo slišali, poleg četrtega stavka (Allegro con fuoco) znamenite devete Dvoržakove simfonije in Franz von Suppéjeve uverture iz operete Lahka konjenica, tudi dve zanimivi noviteti, uverturo Moč narave, ki jo je napisal član orkestra Abel Modic ter Fanfare z zaStanki Mihe Nahtigala. •