Velik, radodaren človek

LOKA PRI ZIDANEM MOSTU > “Na Trst nisem bil nikoli čustveno navezan. Sem Kraševec! Trst sem zmeraj čutil kot protislovensko mesto. Kakšnega kulturnega naboja v njem nisem čutil, niti italijanskega,” nam je pisatelj, klasični filolog, prevajalec, esejist in akademik Alojz Rebula v daljšem intervjuju odkrito pripovedoval pred štirimi leti, ob svojem 90. rojstnem dnevu.

Od Danteja do Kocbeka

Rodil se je 21. julija 1924 v Šempolaju pri Nabrežini. Že kot pastirček je vzljubil naravo, najprej kamniti Kras, pozneje pa se je še posebej rad sprehajal po gozdovih okrog Loke pri Zidanem Mostu. Od tam je njegova žena, pisateljica in pesnica Zora Tavčar, ki je pred tremi tedni dopolnila 90 let.

Tatjana Rojc

literarna zgodovinarka

“Alojz Rebula je dijake obogatil z duhovno širino. Poučeval nas je o književnosti, filozofiji ... Zlasti nam je privzgojil humanizem in humanost.”

Rebula je obiskoval italijanske šole in se šele pozneje izmojstril v slovenščini. Po klasični gimnaziji in malem semenišču v Gorici je maturiral v Vidmu, iz klasične filologije pa diplomiral v Ljubljani in leta 1960 v Rimu še doktoriral z disertacijo o slovenskih prevodih Dantejeve Božanske komedije.

V Trstu je sprva poučeval na nižji gimnaziji, po letu 1953 pa na Znanstvenem liceju Franceta Prešerna. Soustvarjal je več revij, se uveljavil kot krščanski mislec in oster kritik komunizma, leta 1975 pa s pisateljskim kolegom Borisom Pahorjem izdal odmevno brošuro Edvard Kocbek, pričevalec našega časa. Sodeloval je pri ustanovitvi študijskih dnevov v Dragi pri Trstu in od leta 1998 za katoliški tednik Družina pisal kolumno Credo.

Leta 1995 je prejel Prešernovo nagrado za življenjski opus, ob 90-letnici pa ga je predsednik republike Borut Pahor odlikoval z zlatim redom za zasluge, ki ga je dobil za “uveljavljanje slovenstva v zamejstvu”. Prejel je tudi več uglednih italijanskih nagrad in priznanj, decembra lani pa skupaj z ženo Zoro Tavčar še častno priznanje Boruta Meška za življenjsko delo, ki ga podeljuje Združenje novinarjev in publicistov.

Z etiko do Boga

Četudi se je imel za “strašnega racionalista”, je veroval. “Pri veri je na delu več faktorjev, a po mojem mnenju je prvi etični - do Boga pride človek, ki hoče biti dober. Dober do sočloveka. Bog pa se zapre egoistu, človeku, ki želi drugim slabo ...” nam je pripovedoval v intervjuju in pojasnil, da praga teologije ni prestopil, ker se je že zgodaj zaljubil v antične jezike in želel študirati le grščino in latinščino. Kot učitelj širokega duha je mladim vcepljal tudi ljubezen do moderne literature, tako domače kakor svetovne. Med slovenskimi književniki je še posebej cenil Otona Župančiča, najbolj njegove prevode Shakespeara.

Z mojstrskim pisanjem se je Rebula zoperstavil preganjalcem. “Mussoliniju sem se hotel maščevati s čim lepšo, večbarvno in hrustljavo slovenščino,” je dejal. Prvi roman Devinski sholar (1954) je postavil v 13. stoletje, Senčni ples (1960) v povojni Trst, z zelo odmevnim in branim romanom V Sibilinem vetru (1968) pa je osvojil tako nagrado vstajenje kakor nagrado Prešernovega sklada. V njem pripoveduje življenjsko zgodbo Nemeziana, romaniziranega Jaciga, čigar rod je pri Ptuju zaradi upora rimskim osvajalcem padel v sužnost. Suženj se postopoma povzpne v družbeni vrh ter maščuje sebe in prednike. Rebula je nanizal še romane Divji golob (1972), Kačja roža (1994), Jutri čez Jordan (1988) in druge, seveda tudi Nokturno za Primorsko (2004), za katerega je prejel kresnika.

“Njegova smrt me je pretresla. Rebula je dijake obogatil z duhovno širino. Poučeval nas je o književnosti, filozofiji in še marsičem, zlasti pa nam je privzgojil humanizem in humanost. Svoje široko znanje je radodarno razdajal, ne da bi se z njim bahal,” nam je včeraj po telefonu iz Rima povedala dr. Tatjana Rojc, literarna zgodovinarka in senatorka v italijanskem parlamentu. Rebuli je posvetila več študij in leta 2009, ob njegovi 85-letnici, objavila Pogovore z Alojzom Rebulo.

“Njegov roman V Sibilinem vetru je eden največjih v slovenski književnosti. Pomembnih je še več drugih, ki jih mora spoznati tudi tujina. Lani sem prispevala k objavi romana Kačja roža pri italijanski založbi La nave di Teseo in ponosna sem, da je zanj Rebula dobil nagrado, poimenovano po grofih Emilu in Janji Auersperg.”

Rebula je bil “velik intelektualec, evropski duh in plemenit človek”, je včeraj dejala senatorka in napovedala, da bo še istega dne o Alojzu Rebuli spregovorila tudi na senatni zbornici v Rimu.

Za konec še fantazija

“V večne gozdove je odšel moj ljubljeni tata,” je na facebooku zapisala Alenka Rebula, pesnica in strokovnjakinja za osebnostno rast. “Do konca je bil poln hrepeneče vere in ustvarjalnih želja. Znal je biti zvest in čuteč prijatelj mnogim ljudem. Naj ga spremlja moja ljubezen in hvaležnost vseh, ki jih je obdaril s svojo bližino.”

Pisatelj je opus sklenil s fantazijskima romanoma: v Korintskem stebru, lani izdanem pri Celjski Mohorjevi družbi, se je posvetil vlogi slovenskega krščanskega socializma med drugo svetovno vojno, pred kratkim pri tržaški Mladiki objavljeni Ob pritoku Jangcekjanga pa je postavil v namišljeno prihodnost: katoliška Cerkev sedež iz Rima prestavi na Kitajsko. Tja jo pritegne razcvet Kristusove vere po padcu komunizma. A niti krščanska Kitajska se ne more ogniti težavam, ki danes pestijo Evropo in svet ...  

Alojz Rebula se je Mussoliniju maščeval “s čim lepšo, večbarvno in hrustljavo slovenščino”.Foto: Zdravko Primožič/FPA