Večkrat bi morali pomisliti, kaj imamo, ne česa nimamo

Že po prvem letu je Marjan Birsa ostal sam: “Dali so me v rejo. Spomnim se trave ob železnici, muc in stare, rjaste postelje.” Potem je šel k babici: “Tudi njej sem bil v breme.” Nato spet k mami v malo sobo s souporabo kopalnice: “Nikoli nisem vedel, kaj pomeni družina.” Reševalo ga je, da je bil vedno pozitiven: “Ustvarjalno pozitiven. Iz vsega sem se hecal.” Pri petih letih, ko je dobil očima, se je začelo: “Prva klofuta je padla zato, ker se nisem znal počesati.” Nato so sledila leta stopnjevanja: “Pri desetih sem bil poln ran, modric, ureznin.” On odide, drugi pride: “Mama je šla k njemu, jaz pa pri sedemnajstih na ulico. Znajdi se, Marjan. Ni poti nazaj.” Prvo zatočišče je bil zapuščen rdeč avto: “Po pol leta je sledila deložacija - avto so odpeljali, a moje stvari pustili v plastični vrečki. To sem cenil.” Iz avta se je preselil v prazen tovornjak: “Postelja, zavese. Občutek pravcatega doma. Bral sem knjige, poslušal moj mali tranzistor.” Ne za dolgo. Po novi deložaciji sledi življenje v kurilnici. Dneve je preživljal v glasbeni sobi knjižnice, bral, posedal po parku in se družil s podobnimi usodami. Za malico sta bila pašteta in vino: “Dobri, stari, zvesti Ribič. Da se malo spozabiš. Nasmeješ.” Skozi dolga leta pouličnega življenja se je utrdil, nabral zgodb za več življenj. In spoznal prvo žensko. Dobil prvo hčer. Dobil službo v Italiji in dobro zaslužil. Dobil stanovanje. A se ni najbolje izšlo. Dobil drugo žensko. Še eno hčer. A se je izšlo še slabše kot prvič. Spet je ostal skoraj na cesti in kar je najhuje - grozilo mu je, da ostane brez hčere. In takrat vstopi največji rešitelj njegovega življenja - SNG Nova Gorica. Zagotovijo mu stalno zaposlitev, ki mu je omogočila tudi vselitev v kadrovsko stanovanje. In to ga je rešilo, saj je lahko ohranil najpomembnejšo stvar v življenju - Eriko, njegovo hčer. Pridružijo se jima psička Neli, mačkon Tobi in zlata ribica Poper. Zdi se idealno in tudi je.

Delo receptorja jemlje izjemno resno: “Najraje imam to živo gledališko dogajanje, ta vrvež, publiko. Stike z ljudmi. Manj všeč mi je sedenje, ampak tudi to sem rešil - naša Kati (Katarina Modrijan) mi je priporočila tisto blazino, ki jo imamo za našo najmlajšo publiko in dejansko deluje. Zdaj je veliko boljše.” Delo receptorja pa ni le sedenje: “Spomnim se, kako je enkrat klical neki nežen glasek in povedal, da je ostal zaklenjen v enem od nadstropij. Grem pogledat in vidim čebelico! Prizora dekleta, preoblečenega v čebelico za zaprtimi vrati ne bom nikoli pozabil.” V času korone se je podobno zgodilo tudi takratnemu umetniškemu vodji Marku Bratušu. Marjan je zaključil z delom in zaklenil vsa vrata. “Takrat - čas korone pač - ni bilo prisotnih prav veliko ljudi in niti ne vem, kdaj je Marko prišel. Ker ima tista pisarna dvojna vrata, sem jaz avtomatsko zaklenil glavna in šel dalje. Tudi on je moral poklicati, da je prišel do izhoda (smeh).” Od takrat naprej vedno in brez izjeme pregleda vse pisarne in pretakne vse luknje gledališča: “Včasih je rotunda eno tako pribežališče. Nekoč sem naletel na prizor nekaj zloženih ljudi. Bilo je kot tihožitje, kot neka skulptura. Spali so. A potem pogledam še k vratom in zagledam orko, kako spi na predpražniku. Res! Naplavljena orka! (Smeh.) Bil je en tak velik mož, ki mu je na ploščicah postalo trdo in se je ulegel na predpražnik.” In to je njegovo delo. Da poskrbi, da takih stvari v gledališču ni. In da so vsa vrata pravi čas odprta, klici prevezani, ljudje usmerjeni. Seveda mora to opraviti na ustrezen način, zato je zelo pomembno, da je receptor prijazen, dostopen in da obvlada ustrezno komunikacijo: “Mora biti urejen, kulturen, znati mora vzpostaviti ustrezen stik in se znati prilagoditi razmeram in človeku, ki stoji pred njim. Mora biti prisoten, odziven, pozoren. In mora jemati stvari resno.” Nekoč je pred gledališčem prav v času prihajanja občinstva nekdo po stopnicah mrzlično iskal kristale (metamfetamin) “in paničaril, naj kristalov ljudje ne pohodijo. Ali pa nekdo, ki je kričal po dvorani, da v gledališču izvajamo satanistične obrede. (Smeh.) In v takih situacijah je pač bolje, če je receptor moški.” Doslej ni imel nikoli težav. Vedno je vse rešil. Včasih je moral poklicati tudi reševalce: “Takrat ti je težko in samo upaš, da bo vse v redu.”

Ponosen je, da je del tega gledališča: “Odličen ansambel imamo, izjemno produkcijo. Vsak igralec izpopolnjuje podobo SNG Nova Gorica. Pa tej uspehi, ki jih nizamo … To je plod njihovega truda. In seveda vseh tistih, ki so v zaodrju - šepetalke, toncev, odrcev. Saj se počutim, da sem del teh uspešnih zgodb, a niso moja zasluga.” Srečen je, da je del te hiše: “Gledališče jemljem kot del svojega življenja, saj mi je zlezlo pod kožo. Sploh ne vem, ali bi lahko bilo še boljše - nekateri bi mogli večkrat pomisliti na to, kaj imajo in ne, česa nimajo. In bi bili zadovoljni. Jaz sem. Presrečen. In tu bom ostal do penzije. Ali še dlje.” (Smeh.)

V službo prihaja večinoma s svojim chopperjem, motorjem, ki je ena od Marjanovih velikih ljubezni: “S kovino postaneš eno, in ko si daš na glavo čelado, izgine ves svet.” Vse življenje tudi riše in slika. Pa glasba mu daje poseben smisel. Na roki ima tatu Lemmyja iz Motörheadov, saj mu je prav njihova glasba v ključnih trenutkih vlivala moč, da je šel naprej. In svoje zgodbe, ki jih je na tisoče, rade volje brez honorarja pošilja Kraljem ulice. Če želite izvedeti več o Dečku z novogoriških ulic, pa priporočamo spremljanje istoimenske oddaje na Radiu Študent. •