V vrtincu industrije nesreče

Romaneskni prvenec Kava pri dišečem jasminu, s katerim je Nataša Konc Lorenzutti prišla v ožji izbor za nagrado modra ptica, je pretresljiva zgodba o odvisnosti - od odnosov in od iger na srečo. Magistrica umetnosti in igralka, ki jo bralci poznajo predvsem kot avtorico otroških in mladinskih književnih del, dijaki novogoriške gledališke gimnazije pa tudi kot profesorico umetnosti govora in dramsko-gledaliških delavnic, se tokrat loteva težavne teme.

Naslovnica romana Kava pri dišečem jasminu
Naslovnica romana Kava pri dišečem jasminu  

LJUBLJANA, NOVA GORICA > S kopico preobratov bralca drži v napetosti do konca, ki je tak kakor življenje. Resničen.

Z Natašo Konc Lorenzutti, ki se je leta 1970 rodila v Kranju, a že vrsto let živi in ustvarja v Novi Gorici, smo se srečali na predstavitvi domačih novosti Mladinske knjige, kjer je v zbirki Nova slovenska knjiga izšel tudi njen roman. “Zelo dolgo sem se kalila kot mladinska pisateljica. Ko sem doumela, kako moraš vstopiti v otroka, da lahko zanj pišeš; kako težko je odvreči kožo matere, pri čemer mi je mentorsko pomagala urednica Cicibana Slavica Remškar, mi je pisanje za otroke steklo. Zdaj mi je pravi užitek. Nobenih težav nimam napisati zgodbe iz majhnega vzgiba, prebliska - kar sama steče. Ko sedem k delu, si že zaupam. Pri pisanju za odrasle pa sem bolj negotova. Mislim si: mogoče imam premalo besed, sem premalo izobražena, morda premalo široko vidim za te 'pametne' odrasle, tako da sem se pisanja lotila z nizko samozavestjo,” pravi pisateljica, ki je začela pisati roman po zagovoru magistrske naloge na temo kratke proze, ker so jo člani komisije vprašali, kdaj lahko pričakujejo njen roman. Vprašanja se je sprva ustrašila, ker je mislila, da tega ne zmore, prav kmalu pa jo je prav to pognalo v delo. “Odločila sem se, da bom zelo 'na živo' zarezala v tkivo odvisniškega odnosa, ki sem se ga plašno dotaknila že nekaj let prej, v noveli Bela, bela lilija,” se spominja. Njeno pisanje pa je čudežno sovpadlo s prvim razpisom Mladinske knjige za nagrado modra ptica.

Roman v svojem osrčju obravnava dvojno odvisnost - odvisnost od odnosa in odvisnost od iger na srečo: “Človek, ki ni zasvojljiv, se ne naveže na nekoga, ki je zasvojen. To dvoje gre skupaj, se medsebojno napaja. In v takem primeru ni nihče zgolj žrtev ali zgolj rabelj.” V romanu namreč spremljamo glavna lika: Primoža, odvisnika od iger na srečo, in Jasmino, ki se nanj nezdravo naveže, ter številne napete preobrate v njunem odnosu, za katerega se zdi, da vodi v pogubo. “Jasmina se tolikokrat zaplete, da bralec že zelo trpi, ker jo vidi iz vidika svojega sveta, od zunaj. Tudi Nela Malečkar, urednica, me je vprašala: Kako to, da se ta ženska nikoli ne zbudi? Zato, ker je odvisnica, je 'notri', bralec pa 'zunaj'. Ko sem pisala, sem se vživela vanjo in me je ona vodila. Vsak zasvojenec se včasih zave, češ, glej, kje sem, saj sem popolna zguba. Hkrati pa nima moči, ker nima več svobodne volje, da bi to prekinil sam. Tega se ljudje ne zavedajo, zato obsojajo. Obsojanje ni bilo moj namen.”

Pisateljica pravi, da literarnih del, ki bi obravnavala odvisnost od iger na srečo, ni tako malo: “Ne nazadnje je Dostojevski, ki je bil tudi sam zasvojen, napisal pretresljivega Srečelovca. Ko sem razmišljala o tem, kje so se ti motivi pojavili v literaturi, sem se spomnila tudi na Njeno življenje Guya de Maupassanta, kjer junakinjin sin s kartami zapravi celotno premoženje.”

Za temo, pravi, ni črpala navdiha iz goriškega igralniškega okolja, temveč iz globalnega problema: “Je pa res, da me je goriški problem vznemiril, sploh takrat, ko so razmišljali, da bi tu zgradili veliko igralniško industrijo. Zelo veliko zgodb poznam in vem, da je to industrija nesreče. Za alkohol in drogo nihče ne dela reklame, da človeka osrečuje, na plakatih za igre na srečo pa vidiš same nasmejane obraze in igralce, ki zmagujejo. V resnici pa na koncu vedno zmaga igralnica: najprej dobi svobodno voljo človeka, ko je ta enkrat zasvojen, pa ne more biti nikoli več zmagovalec; četudi zadene neznanski dobitek, ne more ostati pri tem.”

Roman, kot poudarja avtorica, ne želi biti neposredna obsodba: “Tema se razkriva skozi glavna lika, nikjer pa ne izrekam sodbe. Literatura mora govoriti sama zase, ne sme imeti nad seboj klicaja vsevednega pisatelja.”

Danes priznava, da pisanje romana vzame ogromno energije. Poglavje zase je pisanje za mladostnike. “Občudujem ljudi, ki napišejo po en roman na leto. Zdaj sem dve leti pisala mladinski roman, za katerega še čakam na uredniško mnenje. Z njim sem se namučila še veliko bolj kot z romanom za odrasle. Na eni strani je namreč otroški svet, na drugi svet odraslih, vmes so pa mladostniki, za katere je težko izumiti pravi jezikovni slog. Napisala sem roman, ki se dogaja petnajstletnici, ampak sem ga pisala kot odrasla ženska, zato je bil slogovno zgrešen. Nato sem ga napisala na novo in zdaj čakam, kaj se bo z njim zgodilo - ali se bo spremenil v meso ali ne.”

MAJA PERTIČ GOMBAČ


Najbolj brano