V spomin izbrisanim s knjigami, ki pričajo o madežu mlade države

“Upajmo, da smo se iz zgodbe izbrisanih česa naučili. In izbrisov ne bo več,” so na torkovem večeru, naslovljenem Izbrisani, a ne pozabljeni, v osrednji koprski knjižnici sklenili dr. Uršula Lipovec Čebron, Andraž Rožman, Tinkara V. Kastelic in Irfan Beširević.

KOPER > Milan Makuc, Mustafa Kurić Mućo, Ana Mezga, Stojan Bubanja, Ljubomir Petreš, družina Velimirja Dabetića ... in seveda Aleksandar Todorović in Mirjana Učakar. To je le nekaj imen od 25.671, kolikor jih je bilo 26. februarja 1992 uradno izbrisanih iz registra stalnih prebivalcev Slovenije, s čimer jim je mlada država protipravno odvzela že pridobljeno pravico do stalnega prebivališča, s tem pa tudi dostop do zdravstva, večina je izgubila službe, mnogi domovanje ... Imena so pomembna, je prepričana kulturna antropologinja dr. Uršula Lipovec Čebron, ki je z dr. Jelko Zorn uredila knjigo Zgodbe izbrisanih prebivalcev (Sanje, 2011). Tudi polna mestna čitalnica je dokaz, da je danes mnogo laže govoriti o tem, a leta 2004, ko je prvič izvedela za izbris, so ji mnogi odsvetovali angažiranje, saj da si bo uničila kariero. Niti slovenski pravniki niso pristopili. Pomoč so dobili pri pravnikih v Rimu, ki so leta 2011 omogočili odhod v Strasbourg do Evropskega sodišča za človekove pravice in prve sodne zmage.

Brez prve knjige ne bi bilo drugih, je opozoril Andraž Rožman, ki je lani pri Gogi izdal dokumentarni roman Tega se ne da izbrisati, v istem letu pa sta izšli še knjigi Okupatorjeva hčiKatarine Keček in ĆrticeTine Perić, zdaj nominirana za kresnika.

Irfan Beširević, ki ga je izbris doletel kljub zaposlitvi, slovenski osebni izkaznici in bivanju od leta 1959, je opozoril, da je Nataša Pirc Musar pomagala pri osnutku prepotrebnega novega zakona, a ga vlada ne pošlje v parlamentarno proceduro. MPG

---