V slovo Marku Dolesu, ustanovnemu članu in bobnarju Ane Pupedan: “Ma kakšni slavni?! Moj fotr je doma iz Slavne!”

PETELINJE, CERKNO > Tudi v našem slogu ni, da bi besede tako težko stekle. Marko Doles je bil s svojimi tovariši iz benda Ana Pupedan - pevcem Simonom Avscem, kitaristom Boštjanom Požarom in basistom Petrom Žnidaršičem - od ustanovnega leta 1992 velikokrat naš sogovornik. Ni bil le soustanovitelj in bobnar ali “palčke, menedžment in etno-antropologija”, kot so zapisali na Garancijskem listu četrte plošče Na domači brjači, ter soavtor v skupini, ki korenini v Petelinjah, na kar so od nekdaj ponosni.

Dragocen član kolektiva Radia Študent

Bil je magister etnologije in kulturne antropologije, nekdanji vodja pivške Hiše kulture, s katero je soorganiziral tudi priljubljeni festival drugačne glasbe Trnje, dragocen član kolektiva Radia Študent (RŠ), kjer je bil “tehnik, sodelavec glasbene redakcije in eden od članov in pobudnikov Muzeološko-tehnološkega laboratorija Radia Študent”. Še pred nekaj dnevi se je podpisal pod glasbeno opremo v programu, 20. januarja pa je radio oddajal njegov pogovor s skladateljem Aldom Kumarjem. RŠ je raziskoval tudi v svoji diplomski nalogi, lani je bil med soavtorji knjige Brez nagobčnika: Radio Študent že od 1969, ki je izšla pri Mladinski knjigi.

Marko Doles

(1974-2025)

“Odraščali smo in se vse bolj zavedali družbenih težav. Smo bili pa družbenokritični že prej. Prvo ploščo smo delali med osamosvajanjem Slovenije. Resničen svet je mirovniška pesem, napisana med desetdnevno vojno.”

Odkar se je pred nekaj leti preselil v Cerkno k sopotnici Tini in delal kot vodič po Antonijevem rovu, je raziskoval lokalno dediščino tudi na Idrijsko-Cerkljanskem koncu, ko je utegnil, pa je oddajal tudi s “piratskega” spletnega radia Mostanija.ismyradio.com.

S Pupendanci od nekdaj kot riti in srajce

“Že dolgo smo skupaj, res, od osnovne šole, nekateri celo od vrtca. Boštjan in jaz skupaj igrava že od leta 1986, ko sva imela bend Insektus, zatem pa še Requiem, ki je nastal pred slavnejšim istoimenskim bendom. Simon in Peter pa sta kot dijaka gostinske šole v Izoli imela svoj bend, iz katerega sta v Ano prinesla pesmi Dočakal sem nov dan, Gledam v iluzijo in Resničen svet. Poleti 1992 smo se združili v en sam bend in se v prvih letih Ane Pupedan ogromno družili. Vsi štirje smo bili kot rit in srajca. Zdaj pa smo zaradi družinskih in drugih življenjskih obveznosti precej narazen. Tudi naša bivališča so bolj narazen. Manj tudi vadimo, pred rjo nas rešujejo koncerti. A kadar se dobimo, se mi zdi kot nekoč. Občutek imam, da nas intenzivno druženje, pa čeprav do njega pride redkeje, kar nekako pomlajuje,” nam je leta 2012 v pogovoru za takratno prilogo Primorskih novic TV okno strnil dotlejšnjo pot zasedbe.

Slovo v soboto

Od Marka Dolesa se bodo na pokopališču v Pivki poslovili v soboto ob 15. uri. Žara bo od 9. ure v poslovilni vežici.

Vse prej kot delavec v glasbeni industriji

“Mogoče nas mainstream ni sprejel, ker svojo glasbo že od začetka ustvarjamo sami. Mainstream pa je industrija, ki temelji na daj-damu. Danes komercialnim televizijskim postajam moraš celo plačevati, da predvajajo tvoj videospot. Tak način dela nam je pod častjo!” je razmišljal, čeprav se iz današnjega gledišča zdi, da ga ni slovenskega kotička, ki ne bi slišal za skupino, v kateri sta ves čas z roko v roki hodila humornost in zabavljaškost, a tudi kritika, ki je iz plošče v ploščo postajala vse očitnejša - z njegovimi besedami iz leta 2007 - “kritična do sedanjosti na domačem borjaču, le da ne na preveč zatežen način”. Izdali so šest avtorskih plošč med zadnjimi 2017 Besne pesmi z Janijem Kovačičem in 2022 ob svoji 30-letnici Naši u kantini, kjer je Doles prvič prispeval več besedil.

A o prehodu od zabavljaških k bolj kritičnim besedilom je ob 20-letnici tako zatrdil: “Tako je bilo: že na prvi plošči smo imeli punk, rock, etno, vse živo, potem smo morali malo umiriti našega akustičnega Anteta, ki je tako zaslovel, da je bila električna Ana že ljubosumna. Uprli smo se popularnosti etna, zavzeli trdnejšo držo in šli bolj še v politiko. Tudi čisto dobesedno: ustanovili smo Pupedansko listo in dobili občinskega svetnika. Odraščali smo in se vse bolj zavedali družbenih težav. Smo bili pa družbenokritični že prej. Prvo ploščo smo delali med osamosvajanjem Slovenije. Resničen svet je mirovniška pesem, napisana med desetdnevno vojno.”

Velik človek z velikim srcem in nenadomestljiv “brat”

“Zdi se nam nepojmljivo da ga ni več med nami. Izgubili smo brata, prijatelja, sorodno umetniško dušo in predvsem velikega človeka z velikim srcem. Z nami boš za vedno igral ob Ani Pupedan za mavrico, oziroma od tam, kamor te zdaj nosi veter. Tvoji bratje Pupedanci,” so ob tragični novici zapisali njegovi kameradi, s katerimi je odigral neštete koncerte, preživel premnoge ure na vajah ob iskrivih izmenjavah ustvarjalnih zamisli, ki so se prelile v komade Ana Pupedan, benda, ki ga ne moreš ne imeti rad. To so vedno znova znova dokazovali tudi obletnični, dobrodelni in drugi koncerti v pivški dvorani Skala, ki je postala romarsko središče njihovih poslušalcev z vseh koncev države, glasbenih tovarišev na odru in pod njim, prijateljev ter nenazadnje domačinov in sokrajanov pivškega glasbenega fenomena.

“Ma kakšni slavni?! Moj fotr je doma iz Slavne!” je nekoč o popularnosti skupine z značilnim humorjem Doles izjavil v smehu. Če bi bila slava ljubezen, je bil Marko očitno slaven. Ta hip smo zato z mislimi pri njegovih najbližjih, prijateljih, sodelavcih, “bratih” in poslušalcih z vseh vetrov, ki jim iz uredništva Primorskih novic izrekamo iskreno sožalje.

“Poglejte, palčke ima še v roki ...Poglejte, sveti se mu čelo ...

Poglejte, maha nam v slovo ...

Goodbye, Marko.”