V sklopu festivala Poklon viziji tudi premiera digitaliziranih kratkih filmov Francija Slaka

Razstava Franci Slak: Iskanja, prelomi, Krizno obdobje (1969-1981) je pravzaprav videoprezentacija fotografij in festivalskih katalogov, ki razpira režiserjevo ustvarjalno pot v omenjenem obdobju – od njegovih prvih, drznih amaterskih poskusov v Kino klubu Gimnazije Koper, prek študija filmske režije na znameniti filmski šoli v Lodžu na Poljskem, do snemanja Kriznega obdobja, njegovega celovečernega prvenca. Film, minimalistična in neizprosna drama, velja še danes za enega najboljših prvencev v slovenski kinematografiji in je mladega režiserja popeljal na svetovni zemljevid – v sekcijo Forum slovitega Berlinskega filmskega festivala. Obdobje, ki ga dokument predstavlja, je čas intenzivnega iskanja, drznih poskusov, oblikovanja avtorskega glasu in umetniškega dozorevanja - čas, ko se je izkopal iz amaterskega okolja, se preizkusil v mednarodnem prostoru in končno ustvaril film, ki je napovedal njegovo nadaljnjo pot. Fotografski izbor je pripravil Boris Petkovič ob sodelovanju družine Slak, ki je dovolila uporabo dragocenih fotografskih in arhivskih materialov.

V nadaljevanju večera je sledil premierni prikaz digitaliziranih kratkih filmov Francija Slaka. Ples mask (1971) je Slak posnel še kot gimnazijec in v njem ujel duh takratnega časa ter z edinstveno kombinacijo psihedelične igrivosti in temačne distopičnosti šokiral takratno jugoslovansko filmsko sceno. V filmu Praznik (1972) v detajlih vidimo ploščo Rolling Stonesov, ki so jo takrat verjetno vsi poslušali, porcelanasto mačko, ki je krasila marsikakšen dom, in priljubljene športne copate, ki si jih je vsak vezal in razvezal po svoje. V ospredju je umirjena in lirična poetičnost doživljanja trenutka, v ozadju pa sporočilo, da mir in spokojnost takšnega trenutka potrebuje prav vsak, da se počuti kot človek. Film Moon Earth (1980) se montypythonovsko začne z napisom 'The End', torej s koncem. V trenutku smo potegnjeni v centrifugalno silo kamere, ki jo avtor vrti okrog sebe in hkrati okrog njene osi, kar nas zavrti v kozmičnem plesu zemlje, neba, človeka, narave in tehnologijo. Film Kras 88 (1982) prikazuje delo prve filmske kolonije Centra za študentski film pri Študentskem kulturnem centru ŠKUC v Ljubljani, ki je bila avgusta 1979 v vasi Črnotiče na Krasu. Skozi praktično delo s filmsko kamero je skupina 14 študentov, filmskih delavcev, obdelala nekaj konceptualno sestavljenih poglavij na temo krajina-človek-animacija. Za konec so prikazali še film FI(L)M v režiji Borisa Petkoviča, ki s Slakovimi posnetki in glasbeno podlago tvorita novo filmsko delo, ki govori s svojevrstnim filmskim in glasbenim jezikom.

"Franci Slak je vedno iskal meje filmskega izraza in prevpraševal filmske in družbene konvencije. To so filmi, ki so takrat šokirali slovensko in jugoslovansko filmsko sceno, danes pa se poklanjamo temu radikalnemu filmskemu izrazu," pravi Žiga Brdnik, priznani filmski kritik in recenzent. Po njegovih besedah že to, kako delamo s filmsko zapuščino Francija Slaka, ni najboljše priznanje za avtorja. "Še veliko njegovih filmov ni digitaliziranih, za nekatere sploh ne vemo, kje so. Tudi njegova filmska dediščina iz 70. in 80. let, ko je radikalno eksperimentiral, ni dovolj poznana. Zdaj je Slovenska kinoteka nekatere njegove filme digitalizirala, poskrbeti pa bo treba še za projekcije po Sloveniji in za to, da ti filmi dobijo mesto v zgodovini slovenskega filma in kulture," poudarja Brdnik. Jeremi Slak, režiserjev sin, pa dodaja, da očetovih mladostnih eksperimentalnih delih veje duh tedanjega časa. "Ti filmi so zelo psihedelični, v njih vidimo pozno Jugoslavijo in mlade hipije. Resnično nenavaden miks. To je bil zelo poseben čas. Ko gledamo stvari za nazaj, seveda tudi s pomočjo filmov, vidimo, kaj vse je ta čas skrival."•