V razdejanem Kopru je Srečko Vilhar na noge postavljal knjižnico

KOPER > Vilharjeve vloge v koprski knjižnici so se poleg sedanje direktorice spominjali še Andrej Jelačin, ki je vodenje knjižnice prevzel po Vilharju, njegov učenec dr. Salvator Žitko, Vilharjeva vnukinja Vladka Gojak in Mario Gržinič z Radia Koper.

Mladost v zaporu
Srečko Vilhar se je rodil leta 1907 v Kromberku, šolal se je v Tolminu in Gorici. Leta 1927 je postal član Komunistične partije Italije, zaradi političnega preganjanja pa je leto pozneje pobegnil v Ljubljano. Tu je maturiral in vstopil v Komuntistično partijo Jugoslavije.
A tudi v Ljubljani mu ni bilo lahko. Leta 1932 so ga aretirali in ga leto pozneje v Beogradu obsodili na šest let zapora, ki jih je prestal v Sremski Mitrovici. Po izpustitvi iz zapora so ga jugoslovanske oblasti izročile fašistični Italiji, kjer so ga obsodili še na dve leti vojaškega zapora in na tri leta konfinacije na jugu Italije. Tu je ostal do kapitulacije Italije septembra 1943.
Po kapitulaciji se je pridružil Prekomorskim brigadam. Po vojni je bil kulturni referent v istrskem okrožju, v 50. letih minulega stoletja pa je bil tudi med ustanovitelji zgodovinskega društva v jugoslovanski coni STO. Leta 1958 je postal ravnatelj študijske knjižnice v Kopru, ki jo je vodil do leta 1974, strokovno pa je z njo sodeloval vse do svoje smrti dve leti pozneje.

Knjižnica je bila v zelo slabem stanju

Strokovna javnost je na Vilharjev prevzem vodenja koprske knjižnice leta 1958 sprva gledala z zaskrbljenostjo. “Spraševali so se, kako bo družbeno-politični delavec, ki je sicer zelo izobražen in tudi zelo širokih nazorov, vodil knjižnico, ki je bila takrat v izredno slabem stanju,” je Luana Malec opisala velik izziv, ki je Vilharja čakal na razdejanem obmejnem območju.

Vladka Hojak

vnukinja Srečka Vilharja

“Rad je imel ljudi. Videl in želel je razumeti slehernika. Zgodba posameznika mu je bila v poduk, v razmislek, v iztočnico za nove poglede.”

A Vilhar je dokazal, da so bile skrbi odveč. Uvedel je mnoge novosti, med drugim je zasnoval prvo potujočo knjižnico v Sloveniji, postavil pa je tudi temelje za prvi domoznanski oddelek v državi, ki letos praznuje 50 let. Bil je tudi med pobudniki turistične knjižnice v Portorožu, obenem pa je napisal več kot 270 člankov in številne knjige.

Koprsko knjižnico je povezal z arhivi, muzeji, šolami in univerzami. Zelo se je trudil tudi za povezovanje z italijanskimi knjižnicami in si prizadeval za gradivo v italijanskem jeziku. Ena njegova želja pa je ostala neuresničena: pomorska zbirka. Za knjižničarje v Kopru je “njegova vizija še vedno naš kompas,” je o Vilharjevi zapuščini dejala direktorica. To velja tudi za pomorsko zbirko, ki ostaja v načrtih za prihodnost.

Strokovnjake so vlekli za rokav v različne ustanove

Zgodovinar dr. Salvator Žitko je Vilharja najprej spoznal kot dijak koprske gimnazije, kjer je Vilhar poučeval filozofijo. Ko se je Žitko leta 1966 vrnil s študija v Ljubljani, pa ga je spoznal tudi po drugi plati. Vilhar mu je dal vedeti, da si zelo želi, da bi se zaposlil v koprski knjižnici. “Istočasno pa so me dobesedno vlekli za rokav tudi v druge ustanove,” je povedal Žitko. “Takrat je bilo pomanjkanje strokovnega kadra zelo veliko,” se spominja tedanjih razmer. Skoraj nihče se po študiju ni vrnil iz Ljubljane, sam pa je bil štipendist koprske občine. Dodelili so mu mesto učitelja zgodovine na koprski gimnaziji, kjer je prav tako primanjkovalo kadra.

Pozneje je Žitko Vilharja spoznaval tudi kot zgodovinar. Izpostavlja Istrski zgodovinski zbornik iz leta 1953, ki ga je izdalo Zgodovinsko društvo za Južno Primorsko, ter njihove zasluge pri postavitvi spomenika Pietru Paolu Vergeriu. Velik dosežek društva je bila tudi razstava Slovenci ob Jadranu, s katero so opominjali na slovansko prisotnost na tem območju.

Žitko ocenjuje, da je napočil čas za sistematično raziskovanje povojnega obdobja, brez ideoloških tendenc, saj je minilo že toliko časa, da “tisti čas postaja pravi zgodovinski čas.” Tudi priče tedanjega časa so še vedno žive, dostopno je tudi arhivsko gradivo. Meni, da je čas za interdisciplinarno raziskavo.

Takoj se je lotil operativnega dela

Andrej Jelačin, ki je vodenje knjižnice prevzel takoj po Vilharju, si ni nikdar mislil, da bo nekega dne na čelu te ustanove. “Direktorja študijske knjižnice sem si predstavljal z dolgo brado, z ne vem kakšno dioptrijo ... Knjižnico s pajčevino in prahom ...,” je opisoval podobe, ki so se mu prikazovale pred očmi ob misli na to funkcijo.

Vendar je ponudbo sprejel in se takoj lotil velikega projekta - prenove knjižnice. Ta je potekala v sklopu združevanja študijske in ljudske knjižnice, ki je bila tedaj v Verdijevi ulici, v osrednjo knjižnico. Takoj je naletel na odpor, saj vodstvo ljudske knjižnice ni bilo naklonjeno združevanju. Ob koncu prenove so knjižnico poimenovali po Srečku Vilharju.

Obenem se je lotil tudi projekta potujoče knjižnice ter urejanja knjižnice v Semedeli, kjer je bilo treba priskrbeti denar in delavce, ustanovili so tudi domoznanski oddelek.

Pozneje se je Jelačin zaposlil na Radiu Koper. Tu je bil že od leta 1949 tudi Mario Gržinič, ki se spominja, da se je Vilhar večkrat oglasil pri njih. Na radiu je delal tudi Vilharjev brat Alojz. “Zelo mi je bilo všeč, ko sta govorila furlansko,” se spominja.

Želel je razumeti vsakogar

Srečko Vilhar se je leta 1948 poročil s partizanko in pisateljico Stanko Vilhar. Vnukinja Vladka, ki dedka ni poznala, saj se je poslovil, malo preden se je rodila, je v zapisu, ki se je prepletal s spomini mame Branke, o dedku med drugim dejala: “Svet bi lahko bil njegova družina. Rad je imel ljudi. Videl in želel je razumeti slehernika. Zgodba posameznika mu je bila v poduk, v razmislek, v iztočnico za nove poglede.” Ker se je zelo razdajal, ni imel veliko časa. “Časa za družinskega človeka je primanjkovalo, ko pa je bil, je rad čim več časa preživel v naravi,” je razkrila. Tam je hčer naučil nabirati gobe in jo podučil o zeliščih. Rad je imel tudi šah. Hčeri je pripovedoval, kako so v zaporu šah igrali kar prek stene - s trkanjem in s figuricami iz kruha.

“K nam na dom so pogosto prihajali dijaki, študentje, pomagal jim je z nasveti, namestitvami in nemalokrat tudi finančno,” je z besedami mame Branke vnukinja oživila duha Srečka Vilharja, kot so ga poznali domači. Preden je umrl, je imel še eno željo: izbrati ime za vnukinjo. Poimenovali so jo - Vladimira.