V kateri igri sem?

Bilo je pred leti, ko sem imel na repertoarju precejšnjo gnečo. Mislim, da sem tiste dni igral istočasno štiri različne predstave po gledališčih vse od Trsta do Maribora. Po kakšnem tednu ali dveh vsakodnevnega gledališkega 'jukeboxa' in življenja na cesti je bila - ne bom pozabil - na vrsti dopoldanska predstava v gledališču v Trstu.

Vse lepo in prav do trenutka, ko se je odprla zavesa in bi moral začeti z nagovorom publike. In v tistem trenutku: tema. Nočna mora. Strah in trepet gledaliških igralcev. V glavi vakuum. Treba je povedati, da igralcu na odru teče čas hitreje kot publiki in se zato vsaka sekunda zdi dolga kot ura ali dlje. Meni se je zdelo, da sem se izgubil v prostoru in času in da moj hendikep traja celo večnost. Skratka, nisem se spomnil ne teksta ne tega, katero predstavo pravzaprav igram. S kotički očesa sem hlastal za šepetalko, da bi priskočila na pomoč, ki pa v tistem trenutku sploh ni opazila mojega predinfarktnega stanja, v katerem sem se znašel. Šele ko sem se v totalni paniki razgledal po lastnem kostumu, se mi je zgodila hevreka. Kot da bi od zunaj priletela puščica v glavo in mi dostavila ustrezno programsko opremo. Vdih, izdih in zadeva je bila ponovno pod nadzorom.

Ne soigralci ne občinstvo skoraj niso opazili nekoliko podaljšanega trenutka strahovito dramatične napetosti, je pa v meni najbrž za vedno ostal spomin in izkušnja, kako je, ko igralčeva nočna mora postane resničnost.