V gledališču se vsak sam odloči, kje se oder začne in kje konča

Po gledališki gimnaziji je Jure Mavrič razmišljal tudi o filozofiji in novinarstvu, a na koncu izbral AGRFT, smer Dramaturgija. Akademije ni dokončal, a se vseeno pošali: “Kot pravi Charles Bukowski: 'Nekajkrat moraš umreti, preden začneš zares živeti.'” Na akademiji mu je bilo v bistvu najboljše: “Šlo je za eno tako gledališko pleme.” In zakaj študija ni dokončal? “Vedno sem bil malo poseben. In to me je zafrknilo. Navadiš se, da te imajo za posebnega, brihtnega in da je to tvoja vrednost, ne pa trud, ki ga vložiš. Potem se dolgo nisem našel in se je iskanje bolj ali manj zreduciralo na 'zabivanje' časa. Alkohol mi je omogočal nekakšne svetove v glavi, ki so me približali občutku umetnosti. Ne zares in ne za dolgo.”

Jure Mavrič, oblikovalec tona in videa

Foto: Tina Krog

Kot tonski tehnik je začel v Kinogledališču Tolmin: “Tam sem v bistvu shodil kot 'tonc'.” Pot v SNG Nova Gorica se je nato zgodila skoraj naključno: “Vladimir (Hmeljak) mi je na gostovanju v Kinogledališču povedal za razpis in sem se prijavil. Teater me je vedno zanimal. In vleklo me je k tonu.” In tukaj se mu je zgodil Tomi Janežič. Sodeloval je pri petih predstavah Dodekalogije, 1972, 1976, 1977, 1982 in 1983: “Rad delam z njim. Vedel je, da sem dokaj na začetku in zdi se mi, da sprva ni bil najbolj prepričan, a mislim, da je bil na koncu zadovoljen. Pri 1982 sva se najbolj ujela, ker sva se že bolje poznala. Ne vem, kdaj bom imel spet priložnost delati z režiserjem, ki ima takšen odnos do glasbe. Zelo je natančen, a obenem pušča odprte roke. Glasba dobi svoj prostor, postane akter predstave - podkrepi emocijo in ritem prizora. Vedno z zavedanjem učinka na gledalca. Glasbo uporablja in ne zlorablja. In sodeluje z odličnimi glasbeniki, kot je Samo Kutin. 1983 je bila čista milina, kot je tudi predstava - en tak izdih. Tudi njegov odnos s publiko - on jo vedno nagovarja. Vsa umetnost je nekakšen medij, sled nečesa, namenjenega nekomu nasproti. In tega se Janežič zaveda.”

Juretova prva predstava v SNG Nova Gorica je bila 64, nato sta sledili Pogovori po seksu in Kralj Lear. Kako gleda na svoje delo? “Nisem prepričan, da vsi v gledališču vedo, da je za predstavo potrebnih veliko priprav tudi za tehnično službo. Ne usedeš se kar za mizo in klikaš tisto 'eno tipko'. Pa naj pridejo, pa naj klikajo! Na gostovanjih, na primer, je treba predstavo prilagajati, da s tem, ko pride v nov prostor, ne zgubi ničesar. Cel kup stvari je, na katere moraš biti pozoren. Če pa koga zanima kaj več o delu tehnika v gledališču, priporočam oddajo Radia Študent Ni odra brez tehnike.”

Svoj poklic spoštuje: “Upam, da to ni moja umetniška nepotešenost, ampak verjamem, da tehnik v predstavo tudi umetniško doprinaša. Treba je razumeti, kaj je poanta in da vse vpliva na gledalčevo dojemanje. Recimo, že s samim izborom mikrofona pripelješ v predstavo neki karakter. Če imajo režiserji jasno vizijo, jo lažje uresničuješ, včasih pa moraš reči tudi, da se česa ne da, in ponuditi alternativo, da ne zablokiraš ustvarjalnega procesa. Včasih se tudi s kakšnimi tehničnimi omejitvami odprejo nove možnosti. Vedno lahko stvari izboljšaš, tako da tudi izven delovnega časa premlevaš o njih. Predstave nosiš s sabo. Glasba oziroma zvok sta kot eksternalizirane misli in emocije, najprej jih je treba vzgojiti v sebi.”

Ko je Jure Mavrič prišel v SNG Nova Gorica, se je zavedal pomena tistih, ki so že bili tam: “Stojan Nemec je denimo en tak steber našega gledališča. Je človek, ki noče šuma. Ima ogromno znanja in vedno je pripravljen pomagati. Kolegialnost je pomembna. Zaodrje se med sabo bolj ali manj razume, le gor z 'Olimpom' včasih ni povezave. (Smeh.) Saj veste, v gledališču se vsak sam odloči, kje se oder začne in kje konča. In kaj to pomeni.”

Kaj pa prihodnost? “V tem mestu sem odraščal, v to gledališče zahajam že od otroštva - in čutim, da jima moram vrniti, kar sem od njiju dobil. Bom tukaj ostal? Ne vem.” A jasno je, da v gledališču živi: “Prejšnji vikend sem v Cankarjevem domu v Ljubljani gledal predstavo Na klancu. Odlično. Še zdaj sem nahranjen. Rabim kakšno razstavo, film, glasbo, gledališče. Gledališče je včasih kot lep kamen, ki ga najdeš na poti. Ki te razbremeni.” Kaj je torej cilj? “Čim več takih kamnov.” •