V 93. letu starosti umrl oče Zvitorepca Miki Muster

V 93. letu starosti je v ponedeljek popoldne umrl eden najboljših slovenskih ustvarjalcev in risarjev slikanic, stripov ter filmskih risank, poroča časnik Delo.

Miki Muster Foto: Andraž Gombač
Miki Muster Foto: Andraž Gombač

LJUBLJANA > Novico so potrdili v centru starejših Notranje Gorice, kjer je Prešernov nagrajenec iz leta 2015 in oče stripovskih junakov Lakotnika, Zvitorepca in Trdonje prebival zadnja leta.

Z avtorjem legendarnih stripov se je ob njegovem 80. jubileju pogovarjal naš novinar in urednik Kulture Andraž Gombač. Intervju, ki smo ga v Primorskih novicah objavili 17. novembra 2005, ponovno ponujamo v branje.

“Fantje imajo najraje Lakotnika”

V torek bo minilo okroglih osem desetletij, odkar se je rodil v Murski Soboti. Starši so ga poimenovali Nikolaj, krstil pa ga je Madžar, ki je v krstno knjigo zapisal Miklós. In tako se je rodil Miki Muster, ki je v pol stoletja na nepozabna popotovanja popeljal že ogromno otrok.

Mustrovi trije junaki Zvitorepec, Trdonja in Lakotnik mlade vedno znova popeljejo v preteklost, prihodnost, med trubadurje, v Afriko, na Luno ... Z umetnikom, ki bo danes ob 17. uri v Strip.art.nici Buch v ljubljanskih Murglah podpisoval svoje stripe, smo se pogovarjali na njegovem domu v Rožni dolini v Ljubljani.

> Vidim, da imate na mizi odprto knjigo z zbranimi stripi o Zvitorepcu, Trdonji in Lakotniku. Se spet ubadate z njimi?

“Ne, ne, potreboval sem jih pri prejšnjem intervjuju, ker so me spraševali, zakaj moji stripi niso barvni.”

> In zakaj niso?

“Ker sem jih delal za časopis, ki ni bil v barvah. Pa tudi risal sem v povsem drugačni tehniki.”

> Vas je kdaj mikal barvni stip?

“Sploh ne. Zame je bil pravi strip vedno risan. Tudi ko sem jaz pred petdesetimi leti začel risati, še ni bilo barvnega tiska. Danes pa vse barvajo s pomočjo računalnika, ki ga jaz odklanjam.”

> Vidite kakšno razliko med stripi, narisanimi na roko, in tistimi, ustvarjenimi s pomočjo računalnika?

“Seveda jo vidim. Jaz sem začel risati s peresom, potem pa s čopičem, s katerim lahko spretneje kot z računalnikom ustvariš perspektivo risbe. Stvari v ozadju narišem s tanjšo črto, bližje pa z nekoliko debelejšo, močnejšo črto. Ljudje, ki so v ozadju, so narisani s tako tanko črto, da jih komaj vidiš. Saj jih tudi v resnici vidiš tako. A to lahko pričaraš le s čopičem, ne pa tudi s peresom, ki riše vedno enako linijo. Za današnji strip pa je to tako ali tako vseeno, saj perspektivo ustvarijo z barvo. Bližje stvari obarvajo z močnimi barvami, oddaljene pa s pastelnimi.”

> Je vaši spretnosti pri ustvarjanju globine botrovalo tudi to, da ste po izobrazbi kipar?

“Ja, kiparsko gledanje je drugačno kot slikarsko. Slikarja zanima le barvna ploskev. Tisto, kar je v ozadju, ga ne zanima. Kiparstvo pa je strogo risanje, med katerim model vseskozi obračaš. Zanima te globina. Jaz sem se vedno ukvarjal z risbo. Nisem kolorist. Še celo delno barvno slepoto so mi pripisali.” (smeh)

> Res? Kdo? Kolegi?

“Ja, moji kolegi so vzdihovali, češ kako lepe odtenke ima gozd. Jaz sem pa rekel: odtenek gor, odtenek dol, gozd je zame zelen. (smeh) Pač nisem slikar, zanimajo me kontura, risba, gib. Zanima me, kakšna je figura z vseh strani. Tako v stripu kot kot v risanem filmu se figura obrača, vedno pa mora biti prepoznavna.”

> Tudi vaša tretja dimenzija se je razvijala postopoma, z leti. Prvi Zvitorepci so bili veliko preprostejši kot poznejši ...

“Ko sem začel, Slovenci sploh nismo imeli stripa. Nisem se imel od koga učiti. Prebirali smo srbske stripe, svoje tradicije pa nismo imeli. Pa tudi dovolili mi niso, da bi risal, kar sem si želel: pravljice za otroke, fantastične zgodbe ... Rekli so mi, naj rišem slovenske narodne basni. In tako sem risal lisico zvitorepko, volka, medveda... Naredil sem dve, tri zgodbe, potem pa je teh basni zmanjkalo. Ko so mi dali proste roke, sem končno lahko ustvarjal, kar sem hotel. A ker sem svoje junake pošiljal v kavbojske čase, v Afriko in podobno, so mi očitali, da kvarim mladino.” (smeh)

> Ste se tudi študijsko poglabljali v čase in kraje, kamor ste pošiljali svoje junake?

“Seveda. Še prej sem moral prelistati veliko gradiva, da sem se sploh podučil, kako so te živali izgledale. Tedaj ni bilo kot danes, ko je vsak dan na televiziji oddaja o tem in onem. Jaz sem se izobraževal s pomočjo zbirke knjig o živalih. Zgodovinske knjige pa so imeli že moji starši. Imam 16 debelih knjig, ki sem jih že kot otrok stokrat prelistal. Slike od prazgodovine do novega časa sem znal na pamet. To mi je pozneje zelo koristilo, saj sem lahko verodostojno risal stripe o preteklosti.”

> Včasih je pri ponatisih vaših stripov prišlo do hudih šlamparij: vrstni red sličic je bil zamešan ...

“Ja, pri ponatisih so se dogajale velike svinjarije.”

> Niste imeli roke nad njimi?

“Tedaj sem bil v Nemčiji. Sporočili so mi, naj naredim naslovnico in naj stripe predelam v knjižno obliko. Ko je to začelo izhajati, so otroci ponoreli, vsak teden so hoteli novo knjigo. Na založbi so v tem videli denar, zato niso počakali, da bi jaz retuširal novo knjigo in naredil naslovnico, ampak so vse skupaj opravili kar sami. Dobili so nekega Bosanca, ki jim je risal naslovnice, nekatere so bile prav kriminalne. Včasih so strip razrezali in tiskali tako, da ni imel ne repa ne glave.”

> Je kdaj prišlo do poskusov komercializacije vašega dela?

“Nekajkrat smo načrtovali serijo risanih filmov o Zvitorepcu. To bi bil ogromen projekt, ki bi trajal vsaj deset let. Jaz sem pripravil 26 scenarijev, oni pa so iskali producenta. Bili so v Angliji, Španiji, Koreji ... Ljudi in studio so našli, ne pa tudi denarja.”

> V intervjujih vedno pojasnjujete, kako so se rodili Zvitorepec, Trdonja in Lakotnik, zato bi vas raje vprašal, kako se je rodil njihov večni nasprotnik Gulikoža, zlobna gusarska žaba.

“V slovenski ljudski pravljici je bil vedno 'ta grd' volk. Tudi v mojih prvih zgodbah je bil volk Lakotnik negativec. Potem pa se je postal prijatelj Zvitorepca in Trdonje. A kako boš naredil napeto zgodbo, če ni nekoga, ki ga morajo premagati? Razmišljal sem, koga naj vpeljem v zgodbo. Če bi bil v Afriki, bi bilo lažje. A pri nas so mi ostali le še sraka, jazbec in podobno. Nič, kar bi lahko ogrožalo volka. Potem pa sem šel v drugo skrajnost. V risanem filmu in stripu je vse dovoljeno, zato sem se odločil za žabo, ki pa res ni nevarna, mar ne? Za šalo sem narisal tega gusarskega kapitana, pred katerim se trese ves svet. Sprva so me spraševali, ali res mislim, da bo žaba dober negativni lik. Pa je kar uspelo. Ljudje namreč sprejmejo vse, kar jih zabava. Zanimivo je, da so sčasoma ostale v mojih stripih le te štiri živali, vsi drugi nastopajoči pa so bili ljudje. To ni motilo nikogar. Zakaj se pa ena lepa punca ne bi mogla zatreskati v Lakotnika?”

> Kaj pa lepe punce? So motile koga? Risali ste namreč zelo bohotna, razgaljena dekleta ...

“V Franciji so izdali enciklopedijo seksa v stripih, in noter je objavljeno tudi moje delo. Ko sem začel risati naga dekleta, je bila pri nas golota strogo prepovedana, nihče si je ni drznil objavljati. A kot kipar sem prepričan, da estetsko žensko telo ni pohujšljivo. Ko sem začel v stripih risati nage deklice, sem pričakoval napade. Pa jih ni bilo. Sprva sem oprsja malce skril pod lase, potem pa še tega nisem več počel, saj nagota ni nikogar motila.”

> Kako pa ste se lotili risanja obrazov? Ste jih zasnovali po obrazih resničnih oseb?

“Ja, včasih sem uporabil tudi kakšnega mojega prijatelja.”

> Se je prepoznal?

“Drugi so ga prepoznali, on pa se ni. (smeh) Bil mi je zoprn, pa sem mu v stripu takoj dal negativno vlogo. No, pravzaprav so vsi moji liki karikature. Zunanja podoba lika mora odsevati karakter. Kvartopirec mora biti polizan, pretepač pa velik in neumen. V vse karakterje sem se moral vživeti in razmišljati, kot bi razmišljal on. Zvitorepec je prebrisan, Trdonja pa izkušen star detektiv. Lakotnik je trotl, a ko odpove pamet, prav on reši situacijo.”

> Lakotnik je morda najbolj simpatičen, topel, človeški.

“Fantje ga imajo najraje. To se je zgodilo tudi Disneyju. Mikija Miške fantje niso marali, ker je bil dober po srcu, bil je priden fantek, odličnjak, ki ti ga mamica postavlja za zgled. In kaj je Disney naredil? Racmana Jako. Histerika in nerodneža, ki mu gre vse narobe in ki mu vsi nagajajo. Podoben mu je Lakotnik. Otroci se z njim poistovetijo, saj tudi on v šoli ne bi ravno blestel.”

> Kdo je bil vaš prvi kritik, ko ste napisali nov strip?

“Najboljši kritik je bil moj sin, ker vem, da otroci ne lažejo. Pozneje je bila moj kritik vnukinja. Ko je bila še majhna, je vse povedala naravnost. Zdaj pa nič več. (smeh) Kritizirali so me tudi moji akademski kolegi. Vlačili so me po časopisih, me napadali, da delam akademiji s tem kičem sramoto. A jaz sem se že kot otrok odločil, da bom delal pravljice, kakršne rad berem. Moj slogan je: ostani otročji. Veseli se neumnosti, če je zabavna. Tega sem se držal tudi pri ustvarjanju reklamnih filmov, ki se jih ljudje še po 30, 40 letih spomnijo, medtem ko so že pozabili reklame, ki so jih videli včeraj.”

> So bili naročniki vedno zadovoljni z vašimi reklamami?

“Ko sem naredil film Visoki C, reklamo s tisto operno pevko, niso bili zadovoljni. Rekli so, da ga bodo zavrteli dvakrat, trikrat, potem pa raje posneli novega. Ko so ga začeli vrteti, jim je prav kmalu zmanjkalo mase za sladkor in papirčkov za zavijanje bonbonov.” (smeh)

> S čim se danes ukvarjate?

“Ilustriram otroške slikanice, učbenike ... A vse na dolgi rok, nič več kot včasih, ko so mi zvečer prinesli nalogo in hoteli, da je do zjutraj že opravljena. Rišem tudi karikature. Vprašajo me recimo, ali sem pripravljen narisati njihovega direktorja, ki ima petdeset let. Ja, jim odvrnem, a prinesite mi pravi čas, bom pogledal, če so fotografije dovolj dobre.”

> Lahko karikature rišete po fotografijah?!

“Lahko, je pa zelo težko. Dati mi morajo fotografije, ki so bile posnete, ne da bi človek vedel, da ga fotografirajo. Mora se sprostiti, pokazati svoj pravi obraz. Drugače pa se dela danes otepam. Rad bi tudi še malce živel. Ukvarjam se s športom, spet sem začel plavati ...”

> V slogu metuljček menda preplavate kar zavidljivo dolžino?

(smeh) “Na morju sem za šalo poizkusil, koliko zmorem. Preplaval sem 3000 metrov. Sicer pa se s športom sedaj malce manj ukvarjam, ker nimam časa. Na kakšno svetovno prvenstvo pa še vedno grem. Naslednje leto je v Ameriki, tja ne grem. Čez dve leti pa bo v Kranju. Tam bom gotovo.”

> Dobivate ponudbe, da bi oživili svojo znamenito stripovsko trojico?

“Ja, a ko začnem delati, ne jem, ne spim, žena nima nič od mene ... Če se ozrem naokrog, pa ugotovim, da bi tudi danes lahko ustvarjal stripe. Kakšne krasne zgodbe se ponujajo! Zvitorepec, Trdonja in Lakotnik bi se lahko spoprijeli s preprodajalci, ki šolarjem prodajajo mamila. A nočem prevzeti več nobenega dela, ki bi mi vzelo več kot deset dni.”

> Kaj pa naraščaj? So naši mladi avtorji stripov obetavni?

“Nočem dajati sodbe, povem pa lahko, da so nekateri zelo dobri risarji. Žal pa delajo tisto, česar jaz ne bi nikoli: nasilje in seks. To kupuje le ozek krog bralcev, medtem ko široka publika tega ne mara. Večina hoče zabavo, sprostitev.”

ANDRAŽ GOMBAČ


Najbolj brano