Ustvarjalno, drzno, zahtevno in ... optimistično
Na četrtem koncertu cikla Glasba z vrtov svetega Frančiška v Frančiškanskem samostanu Kostanjevica v Novi Gorici so se pred dnevi predstavile tri mlade primorske glasbenice, nekdanje učenke Glasbenih šol Nova Gorica in Tolmin.
Kulturni dom Nova Gorica je ponudil nastop violinistki Mojci Batič in harfistki Tei Plesničar, ki sta se po diplomi na Akademiji za glasbo Ljubljana študijsko izpopolnjevali v tujini, violinistka na Real Conservatorio Superior de Musica v Madridu v Španiji, harfistka pa na Koninklijk Conservatorium Brussel v Belgiji. Oboistka Ana Souza Leban, ki prihaja iz Tolmina ter poučuje na tamkajšnji Glasbeni šoli in v Idriji, pa je magisterij zaključila na Royal College of Music v Londonu. Glasbenice so se spoznale v Glasbenem društvu Nova, kjer so bile članice simfoničnega orkestra Filharmonija NOVA.
Uvod v to zvočno neobičajno popotovanje je opravila Romanca brez besed Felixa Mendelssohna-Barholdyja v izvedbi oboistke in harfistke. Repertoar za oboo, violino in harfo ne obstaja. Tako so glasbenice pristopale k izboru del kreativno in iznajdljivo. Skladbe so transkribirale, transponirale ter si razdelile glasove med seboj, in to z veliko mero odgovornosti do gradiva. Pri skladbah so ohranjale avtentičnost in umetelnost. Vsaki skladbi so s svojimi izvedbami dodale osebno noto in jih tako naredile še zanimivejše. Izbrale so zasanjano romantičnost Saint-Saënsove Sonate za oboo in klavir, op. 166 in Fantazije za violino in harfo. Slednja je bila edina izvirna skladba na programu. Violinistka in harfistka sta odstirali plasti zapletene skladbe z nežnostjo in premišljeno. Vdahnile so ji resnobnost, ki pa je bila izrazito ekspresivna in pripovedna.
Po skladbah, pri katerih so se izmenjavale v duetnih kombinacijah, je sledila prva skladba za trio. Dva interludija Jacquesa Iberta sta miniaturi, v katerih je francoski skladatelj mojstrsko izrazil svoj nezmotljivi talent za eleganco, bravuro in milino. Vse te lastnosti so se prepletale tudi v izvedbah glasbenic, ki so z interpretacijo te skladbe dogajanje na odru postavile na stopničko višje. Interpretativno raven so ohranile tudi v Elegičnem triu za flavto, violo in harfo angleškega skladatelja Arnolda Baxa. Pri tem pa so v introspektivno zvočno podobo dodale ščepec igrivosti in poudarjeno spevnost, da je umirjena skladba kljub vsemu zazvenela živahno.
Po tem se je koncert nekoliko omehčal, saj je Pet kratkih skladb Dmitrija Šostakoviča prineslo nekaj plesnih ritmov, Gavote, Valčka in Polke, ki pa so vse prej kot preproste skladbe. Nasprotno Šostakovičeva glasba terja zbranost in tehnično ostrino. Glasbenice so se potrudile ujeti vse posebnosti skladbe v tehničnem smislu in jim dodale še nekaj rahle ironije za močnejšo zvočno učinkovitost. Večer so zaključile z irskimi tradicionalnimi folk skladbami, da so umetniško poglobljeni dogodek zaokrožile poskočno, optimistično in poslušalcem ponudile skrivnostno melodičnost z neskončnih irskih prostranstev.