Umrl je Otto Tolnai, prejemnik 38. nagrade vilenica

Svojo prvo pesniško zbirko Homoru versek je objavil leta 1963. Leta 1965 je začel pisati za istega leta ustanovljeno avantgardno revijo Új Symposion (New Symposion). Pozneje je postal njen odgovorni urednik in v tej vlogi ostal vse dokler ni bila revija prepovedana.

“Še v gimnazijskih letih, leta 1956, so objavili moje prvo pisanje v tiskani obliki. Bil je monolog beckettovske figure, ki se je splazila čez državno mejo, v ustih sesala in kotalila kamen … Imel je poseben vpliv, pravijo, da ga ima še danes. Morda je ta vpliv tako poseben zato, ker so nas takrat čez železno zaveso pravzaprav dosegle novice o revoluciji leta 1956. Tudi begunci so že prihajali. Prijazen fant, ki je z Madžarske vzel s sabo samo izvod Uliksesa Jamesa Joyca v dveh knjigah, natisnjenih na finem, mehkem, belem papirju (toda ni izključeno, da je imela prva madžarska izdaja Uliksesa tri knjige), ki mi ga je naslednji dan, ko sem mu pokazal svojo natisnjeno kratko prozo, posodil za en dan. Ko sem knjigi pospravil, sem ga previdno začel spraševati o železni zavesi, mi o njej namreč nismo vedeli ničesar. Spomnim se, ko sem pozneje vprašal brata, kaj je železna zavesa, me je napotil v gledališče, češ da je železna zavesa nek gledališki rekvizit. Velika železna plošča, ki jo spustijo, če izbruhne požar, na sredi katere se odprejo majhna železna vrata, če je ploskanje premočno, preburno …” je pred časom povedal v intervjuju za našo prilogo Vilenica.