Umrl je kipar Janez Pirnat

LJUBLJANA, IDRIJA Prvi pouk risanja in modeliranja je dobil pri očetu, po njegovi smrti pa v delavnici kiparja Jakoba Savinška. Najprej je študiral arhitekturo, nato pa kiparstvo na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, kjer je leta 1957 diplomiral. Specialistični študij je končal z nalogo Slovenska oblika impresionizma v delu Ivana Groharja. Leta 1965 se je udeležil kiparskega simpozija Forma Viva na Seči, pozneje pa je sodeloval na številnih razstavah v Sloveniji in Jugoslaviji. Leta 1967 je za leto dni odpotoval na izpopolnjevanje v ZDA. V zadnjih desetletjih je veliko ustvarjal v Istri, kjer je najraje klesal v kamnu, sodeloval je tudi pri organiziranju umetniškega istrskega mesteca Grožnjan.

V Ljubljani je znan njegov spomenik partizanskim generalom in Francu Rozmanu - Stanetu, poleg tega pa še portreti Jurija Vege, Jožeta Plečnika, Gabrijela Gruberja, Marjana Kozine ter Spomenik kulturnim delavcem, padlim v NOB. V Kanalu stoji njegov kip Valentina Staniča, v Novi Gorici upodobitev Antona Veluščka - Matevža, njegov je tudi Stanko Bloudek v Idriji, prav tako spomenik padlim borcem NOB na Prevojah pri Šentvidu, spomenik krompirju s kipom Marije Terezije v Šenčurju ...

Umetnostni zgodovinar Peter Krečič je pred leti zapisal, da je umetnik zavezan človeški figuri, kar naj bi bila osrednja umetnostna tema v kiparski družini Pirnatovih. Bil je tudi med prvimi, ki so vprašanje kiparskega izraza zastavili kot iskanje možnosti za podajanje skozi snovnost kiparske gmote in obenem s posegom v njeno jedro, pa tudi kot raziskovanje učinkov kontrasta med grobo neobdelano, kiparsko zvečine kamnito strukturo ter navdihnjenim posegom vanjo.

Pirnat je pravil: “Sem človek kamene dobe, kamnosek, zaljubljen v vse staro, čim starejše.”