Umirjena, vestna in zelo nadarjena

Neža Marussi v sebi skriva talent za melodičnost, ki jo z lahkoto izraža v doživetih izvedbah. Pravi, da se niti ne spomni, kako se je prvič seznanila s kitaro, dobro pa ve, da ji je njen zvok všeč: “Ko sem imela šest let, mi jo je predstavil oče. Ko sem bila še mlajša, mi je tudi on veliko igral. Eno šolsko leto sem kitaro igrala zasebno, potem pa sem se vpisala v glasbeno šolo in se odločila za kitaro.”

Spominja se, da ji je bilo vedno prijetno iti k učiteljici kitare: “Vedno sem bila vesela, ko sem iz šole prišla na ure kitare. Po pouku sem se vsakokrat vrnila dobre volje. Glasba mi pomeni sprostitev. Všeč mi je, da med igranjem pozabim na vse drugo.”

V rubriki Primorski glasbeni talenti, ki jo pripravljamo v sodelovanju z Radiem Koper, predstavljamo mlade primorske glasbenike, ki se ukvarjajo s klasično glasbo in dosegajo dosegajo opazne uspehe doma in na tujem. V tokratni istoimenski rubriki v oddaji Glasbeni abonma se bo drevi ob 20. uri predstavila kitaristka Neža Marussi, učenka z Glasbene šole Nova Gorica. Na programu bodo dela, pod katere so podpisani Fernando Sor, Heitor Villa-Lobos in Leo Brouwer.

Neža Marussi je umirjena in vestna, velik talent za glasbo je pokazala zgodaj, blizu pa ji je bolj izrazna in ekspresivna glasba, kjer pride do izraza njen občutek za spevnost. Že od samega začetka glasbenega šolanja je v razredu učiteljice Barbare Gorkič, ki pravi, da je učenka takoj pokazala, kako izstopa iz povprečja: “Hitro sva napredovali s snovjo, bila je resna že takrat, pokazala je zanimanje. Poudariti je treba tudi vlogo staršev, ki so stali za njo. To je tudi eden bistvenih pogojev za uspeh učenca nasploh. Tehnika ji ni predstavljala težav in pokazala je določeno stopnjo muzikalnosti. Pri njej je poudarjen čustven element, je odgovorna, kot so po naravi deklice. Neža je pojem pridnega otroka. Vedno je prihajala pripravljena na lekcije, in zdaj, ko je na gimnaziji, ji je včasih neprijetno, ker ne utegne vsega predelati.”

Kot nadarjena kitaristka se je Neža Marussi seznanila z državnimi in mednarodnimi tekmovanji, s katerih je prinesla visoke rezultate. Kot vsi mladi glasbeniki, ima svoj pogled na tekmovanja: “Nisem tekmovalen tip človeka, tekmovanja so mi bila predvsem dobra, ker sem dobila potrditev za svoje delo. Je pa koristno vedeti, kam bi se s svojim igranjem uvrstila in koliko sem sposobna zaigrati. Dobila sem dodatno informacijo o igranju. Ni pa dobro, če je tekmovanj preveč in zasleduješ samo dosežke, pomembneje je, kako skladbo zaigraš in kaj se naučiš, ne pa sam rezultat.”

Kot dijakinja 1. letnika Škofijske gimnazije v Vipavi je razpeta med številne šolske zadolžitve, učenje in kitaro, pa vendar se uspešno spoprijema z mnogimi zahtevnimi obveznostmi in pravi: “Ni težko, je pa vsega veliko, da se včasih vse nabere in ni mogoče vsega narediti, potem pa so stvari napol narejene. Se pa trudim vse nekako izpeljati.”

Nižje glasbeno šolanje se za Nežo Marussi približuje koncu. O glasbeni študijski poti še ne razmišlja, vsekakor pa bo stik s kitaro ohranila. Zelo rada si preigrava svojo glasbo, improvizira, raziskuje možnosti na kitari in poskuša slediti tistim bluesmanom, ki jo navdušujejo. Med skladatelji, ki pa jih sicer rada izvaja, sta Johann Sebastian Bach in Heitor Villa-Lobos.