Umetnost je od vseh!

PIRAN > Prof. Francesca Fiorentini je predstavila problematiko odtujenih oziroma ukradenih umetnin, ki še danes burijo duhove tako na državni kot lokalni ravni, saj se enotna rešitev, ki bi pomenila konec mnogim diplomatskim sporom, kljub poglobljenim prizadevanjem v zadnjih letih, še vedno odmika.

Primerjalno pravo, mednarodne raziskave

Francesca Fiorentini je izredna profesorica za primerjalno pravo na Univerzi v Trstu. Njena glavna področja raziskovanja so primerjalno pravo kulturne dediščine, evropsko zasebno pravo, primerjalno pravo posojilnih garancij in angloameriško pravo. V letih 2015-2018 je vodila mednarodno raziskavo Pravica do kulturne dediščine - zaščita in njeno uveljavljanje s sodelovanjem v Evropski uniji. Rezultati raziskave so predstavljeni v knjigi Kulturna dediščina in Evropska unija. Kritična preiskava prava in politike, ki je letos izšla pri nizozemski založbi Brill.

Francesca Fiorentini

Spor se le še zapleta

Francesca Fiorentini je predstavila nekaj najbolj znanih primerov reševanja tovrstnih umetniških sporov, ob katerih so se skozi zgodovino oblikovala različna stališča do vprašanja vrnitve umetnin, ki so vodila do pozitivnih ali negativnih pravnih razsodb.

Francesca Fiorentini

strokovnjakinja za primerjalno pravo

“Ker so bili pravni argumenti pogosto rigidni, je na odločitev pogosto vplivalo javno mnenje.”

“Prvi pomemben mejnik v pravni ureditvi ravnanja v primeru zasežene, odtujene ali ukradene kulturne dediščine je predstavljala Haaška resolucija leta 1954, s katero so določili, da se umetniških del v tujih državah ne sme odtujiti, če pa je to bilo storjeno, jih je treba vrniti,” je začetek urejanja spornih odtujitev predstavila profesorica.

Težava je bila v tem, da zakona ni bilo mogoče uveljaviti za nazaj. Tako se pravne podlage razlikujejo glede na okoliščine in čas, ko so bila dela odvzeta, kar povzroča največ težav pri vprašanju restitucije del, ukradenih v času nacistične vojne vihre.

“Ker so bili pravni argumenti pogosto rigidni, je pri mnogih primerih na odločitev vplivalo prav javno mnenje,” je poudarila.

Ob zaključku predavanja se je profesorica dotaknila tudi problematike odtujenih del iz Istre in spora med Italijo in Slovenijo. Po njenih besedah je ključna težava v pravni podlagi za odtujitev, za katero je značilno, da ne zastara.

“Po mednarodnem pravu je namreč vsaka država v primeru vojne dolžna zaščititi svoja umetniška dela in jih preseliti na varno, če jim grozi nevarnost. Italija jih je ob vstopu v drugo svetovno vojno prenesla z območja, ki je bilo takrat del njenega nacionalnega ozemlja,” je dejala.

Reševanje spora so dodatno zapletle nasprotujoče si težnje na državni in lokalni ravni v Sloveniji. Slovenska oblast je namreč predlagala, da bi vrnjena dela hranili v Ljubljani, kot simbol slovenske kulture, čemur so nasprotovale lokalne skupnosti, ki so predlagale, da dela vrnejo v kraje izvora.

“Slednji rešitvi pa so se uprli v italijanskih lokalnih skupnostih, kjer trdijo, da bi bila vrnitev del v kraje, ki jih je bilo italijansko prebivalstvo primorano zapustiti, še zadnji žebelj v krsto, v kateri še vedno brbotajo boleči spomini,” je dejala Fiorentinijeva in ob tem izpostavila, da “sporna” umetniška dela ne pripadajo ne Italiji, ne Sloveniji, ne Hrvaški, saj so nastala v času Beneške republike.

S problematiko med vojno odtujenih umetnin se je ukvarjala tudi Sonja Ana Hoyer, umetnostna zgodovinarka, ki je ob izidu trojezične publikacije V Italiji zadržane umetnine iz Kopra, Izole, Pirana leta 2005 dejala, da je trenutno evidentiranih 97 umetnin, odnesenih iz slovenske Istre, a seznam še ni dokončen.

Od vojne do muzeja

Tedaj je predstavitev publikacije sovpadala z odprtjem razstave v tržaškem muzeju Revoltella Histria - restavrirane umetnine od Paola Veneziana do Tiepola. Na njej je bilo razstavljenih 21 del, ki so jih tik pred drugo svetovno vojno odnesli iz muzejev, cerkva in samostanov v Kopru, Izoli in Piranu, po koncu vojne pa so pristala v Rimu, kjer so bila do leta 1972 spravljena v rimskem narodnem muzeju, kasneje pa v Beneški palači. Leta 1990 so jih popisali, ovrednotili in katalogizirali ter jih leta 2002 poslali k restavratorjem. Danes jih hranijo v muzeju Sartorio v Trstu, kjer si jih je mogoče ogledati po predhodni najavi.

Slovenija in Piran torej nimata pravice do vrnitve odtujenih del, je povzela prof. Francesca Fiorentini, a hkrati vsem prisotnim položila na srce, da lahko prizadevanja za skupno rešitev prevladajo nad pravnimi argumenti.

“V svetu se vse bolj uveljavlja ideja o umetnosti kot javnem dobrem, ki torej ne pripada posameznikom ali skupinam, temveč človeštvu,” je še dodala.  

Nataša Fajon