Umetnina meseca v Maksu je ilustracija Ane Zavadlav
Tretji, marčevski dogodek prvega tematskega sklopa v okviru projekta Episkop, ki ga za EPK GO! pripravlja ZRC SAZU Nova Gorica, je posvečen delu slikarke in ilustratorke Ane Zavadlav iz Solkana. V Knjigarni kavarni Maks ob Delpinovi ulici je do konca meseca razstavljena njena umetnina meseca.
NOVA GORICA > V prvem tematskem sklopu Jeziki - Glasovi - Skupno(sti) se Episkop, kot je pojasnila dr. Petra Kolenc iz ZRC SAZU, posveča prvinam in praksam, ki nas kot posameznike povezujejo in ločujejo - jezikom (slovenščini, italijanščini, furlanščini), narečjem, ustnemu izročilu, šegam, tradicijam in dediščinam. “Ko je beseda enkrat zapisana, postane nosilec človeškega spomina, kulture in zgodovine,” povzema Petra Kolenc misel slovenskega pesnika, pisatelja, publicista, novinarja in profesorja Jara Dolarja, ki knjigo imenuje spomin človeštva.
To Dolarjevo misel si je za rdečo nit sposodila tudi umetnostna zgodovinarka Klavdija Figelj pri predstavitvi umetnine meseca Ane Zavadlav. “A tam, kjer se konča beseda, se začne slika,” nadaljuje Klavdija Figelj. In slika je brez besed, tako kot vonj, dodaja. Po vsej verjetnosti je podoba celo pred besedo, meni, pri čemer navaja besede italijanskega pisatelja Itala Calvina: “Pri snovanju je prva misel, ki mi pride na pamet, podoba.”
Umetnina meseca Ane Zavadlav so ilustracije pravljic znamenitega italijanskega pisatelja Itala Calvina. Založba Mladinska knjiga je ob stoti obletnici rojstva Itala Calvina (1923 - 1985) izdala obsežno zbirko njegovih pravljic v dveh knjigah, ki jih je prevedel Gašper Malej. V Italiji je njegova prva zbirka izšla leta 1956. Uvrstila ga je med klasike pravljičnega žanra, ob bok bratov Grimm, Parraulta, Andersena in drugih. Črpal je iz italijanskih ljudskih pripovedi, motivov in tradicije.
Ana Zavadlav je s svojimi ilustracijam zbirki prispevala dragocen delež. Prebrala je toliko besed, da se je morala prepustiti svojemu občutju. Kot je povedala na srečanju v kavarni, ni niti poskušala poiskati resničnih pokrajin, ki bi bile lahko prizorišča Calvinovih zgodb. Slikala je svojo namišljeno italijansko pokrajino in slike niso nujno ilustracije zgodb. Klavdija Figelj opozori na konec druge knjige, na upodobljeno kokoš, ki v pravljici sicer ne nastopa in jo je Ana vzela s kakšnega solkanskega dvorišča. Kot dodatek, s katerim je pravljica lepša in kot tak postane del spomina človeštva.
Ana Zavadlav je za opus ilustracij Calvinovih Italijanskih pravljic prejela prestižno nagrado Hinka Smrekarja, najvišje slovensko priznanje za ilustracijo. Njeno delo je navdušilo tudi pisateljeve dediče, uvrščeno je bilo na veliki sejem otroške in mladinske literature v Bologni. Sicer pa ima še številne druge nagrade, nominacije in pohvale.