Učna ura Johannesa Brahmsa

NOVA GORICA • Brahms je, tako ga na splošno ocenjujemo, nekakšen “uravnotežen” romantik. Čeprav se pogosto naslanja na klasicistično tradicijo. Njegova dela so urejena, “pravilna” in oblikovno premišljena, v času devetnajstega stoletja pa se seveda prepušča tudi vsem takratnim strastem, ki pritiskajo nanj: divja narava, ljudska glasba, nacionalne težnje, folklora, čustva ... Toda znal se je zadržati, zato kakšnega vznesenega viharništva ali pretirane dramatičnosti ni prakticiral. Brez težav bi ga označili za romatika, ki je spoštoval vse predhodnike, predvsem Beethovna in Bacha, se v marsičem naslanjal na njihove oblikovne vzorce, a vedno uspel znotraj svojih kompozicij dodati osebno globino, intimno noto, kar ga je od vseh ločevalo in nenazadnje povzdignilo na najvišjo raven.

Če bi iskali najprimernejšo oznako, bi rekli, da je bil zadržan, a napreden na bolj pritajen in previden način. Ni burnosti, ni ekstremov, ni viharjev ... je pa veliko žlahtnih motivov, spevnosti in ponotranjene dinamike, ki jo bolj čutimo kot prepoznamo.

Klub svoji nepretenciozni naravi, je vplival na kasnejši razvoj glasbe. Recimo v Triu za violino, rog in klavir v Es-duru, op. 40, zadnji skladbi rednega dela, je mojster nanizal obilje izhodišč, ki jih je potem glasba dvajstega stoletja s pridom uporabljala in nadgrajevala. Recimo tretji stavek Adagio mesto, je že nakazal mnoge smernice, kjer oblika začne postajati strateško pomembna, kjer se, če vzamemo primer minimalizma, vsebinski vidik “skrije” pod odejami forme, pogosto abstraktne in do obisti poenostavljene. Modernisti so vsebinsko plat, narativno, pripovedno, bodisi v smislu zvočnega slikanja ali pripovedovanja čutno-čustvenih doživljanj, raje prepustili poslušalcu, katerega so znali potegniti v svoj svet z efekti, čarobnostjo zvoka kot takega ali z neskončnim vesoljem eksperimentiranja.

Vir navidha za bodoče moderniste

Brahms je bil od tega še daleč, je pa po svoje res sestopal vase na način, kjer so zunanji patetični izlivi odpadli in je intima postala vsa vsebina, “zgodba”. Zato je krasen most med formo (vzeto iz klasicizma, tudi baroka) in časih, ko je skladatelj samo še medij, v katerega glasbo se poslušalec potopi na svoj način. Iz tega vzdušja je gotovo črpalo mnogo kasnejših modernistov.

Učna ura Brahmsa nam je torej postregla s tremi trii. Uvodoma Trio za violino, violončelo in klavir, kjer so svojo virtuoznost izkazali člani Tria Gustav, violinist Francesco Comisso, violončelist Dario Destefano ter pianst Olaf John Laneri. V nadaljevanju se je trio spreminjal, tako da smo v drugi skladbi Trio za klarinet, violončelo in klavir, spoznali še klarinetista Lorenza Guzzonija, v tretji, Trio za violino, rog in klavir, pa je odlično nastopil še naš priznani rogist Boštjan Lipovšek.

Vse tri skladbe so različne, vsaka ima svoj zanimiv zgodovinski aspekt, nastale so tudi v različnih življenjskih obdobjih, povezuje pa ji mojstrova umirjena skladateljska roka, pa bogastvo harmonij in drobnih motivov, a tudi nenadejanih ritmičnih dogodkov, ki skrbijo, da skladbe tečejo od znanega k manj znanemu in nazaj, tudi s pomočjo navdihov iz ljudske zapuščine, kar je dodatno podčrtal še imeniten dodatek priredbe znane prekmurske pesmi. •