Tragična smrt srbsko-slovenskega najstniškega para tudi v Kopru
Zgodbi o Romeu in Juliji, arhetipu najstniškega para, čigar motiv skozi zgodovino neprestano srečujemo v romatničnih zgodbah, je odrsko življenje vdahnil elizabetinski mojster tragedije William Shakespeare. Na odru koprskega gledališča pa je minulo sredo zaživela še ena v nizu inscenacij Shakespearove mojstrovine, ki jo je največje gledališče slovenske Istre pripravilo v koprodukciji z Narodnim gledališčem Republike Srbske iz Banjaluke.
KOPER > Predstava je sicer premiero doživela že 18. oktobra v Banjaluki, velika slovenska premiera pa se bo zgodila drevi ob 20. uri na odru Gledališča Koper, kjer so si jo abonenti lahko ogledali že včeraj in v sredo.
“Naša uprizoritev Romea in Julije bo razigrana, vedra, mladostna, v dialogu s sedanjim trenutkom, nenavadna, hitra in duhovita, a bojim se – grenko resnična,” je o uprizoritvi zapisala režiserka Sonja Petrović. In ni se zlagala. Da bo šlo za razigrano in vedro igro gledalcu postane jasno že ob pogledu na scenografijo, ki vključuje dva gigantska tobogana, dva zibajoča se otroška konjička, plišaste medvedke in obročasti gugalnici. Zgodba je tako postavljena na otroško igrišče, ki naj bi simboliziralo otroško igrivost, nedolžnost in iskrivo ljubezen, ki jo premorejo samo otroci.
Prav tako so igrivi in barvno zelo intenzivni kostumi, ki jih nosijo člani ter prijatelji družin Capulet in Monteg. V tokratni inscenaciji gre za tako rekoč priviligirana gangsterska klana, ki sta med seboj sprta. Brez podanega razloga, kakopak. Glavi družin upodabljata Aleksandar Stojković kot grof Capulet in Mojca Partljič kot njegova žena, ter Igor Štamulak in Dragana Marić kot grof in grofica Monteg.
Odličnost Miljke Brđanin in Borisa Šavije
Sprti družini tako živita na bojni nogi. Romeo Monteg, upodablja ga najmlajši član koprskega gledališkega ansambla Mak Tepšić, se znajde na plesu pri Capuletovih in tam ob nekaj minut trajajočem poplesavanju in petju v srbskem in slovenskem jeziku trešči ob Capuletovo Julijo (Nataša Perić). Tepšićeva interpretacija Romea je izrazito mladostna. Močno poudarja Romeovo hrepenenje po ljubezni, prikupno naivnost in na trenutke celo chaplinovsko nerodnost. Na drugi strani imamo Julijo, ki v upodobitvi Nataše Perić deluje celo nekoliko punkersko-uporniško, najstniško zadirčno in v kontrastu s Tepšićevim izrazito slovenskim Romeom, celo balkansko-dominantno. Te kontraste, ki niso samo jezikovni - predstava je namreč v slovenskem in srbskem jeziku -, temveč prihajajo do izrazov tudi na fizično-interpretacijski bazi, si Petrovićina različica Romea in Julije lahko šteje samo v prid.
Velika pohvala pritiče tudi igri Miljke Brđanin, ki upodablja zvedavo, zgovorno in impulzivno Julijino dojiljo. Poleg tega ne moremo zaobiti odličnosti, kajpada, vrhunskosti Borisa Šavije v vlogi duhovnika, edinega pozitivnega, ali vsaj s sovraštvom neobremenjenega lika.
Pretreseni, a ne zares
Motivi sovraštva, s katerimi je prežeto delo, so v Petrovićini adaptaciji dobro izraženi. A vendarle bi lahko režiserka spor med Montagi in Capuleti postavila v sociogeografski kontekst pokrajine, iz katere izhaja. Tako bi predstava pridobila na emocionalni vrednosti, edinstvenosti in predvsem aktualnosti. Večkulturnost, ki je poudarjena z mednarodnim sodelovanjem obeh gledališč, se žal odraža v samo v kombinaciji klasičnih prevodov Otona Župančiča, Živojina Simića in Sime Pandurovića iz sredine 20. stoletja. Žal se tokrat ni izkoristilo možnosti poudarjanja večkulturnosti družin Monteg in Capulet ter odnosov med dvema narodoma, ki ju sestavljata. Umanjkala je tudi čustvena pretresenost, ki bi jo gledalec ob zgodbi velike ljubezni in velikega sovraštva moral doživeti. Ves simbolizem, ki se izraža skozi plišaste medvedke, konjičke, balončke in igrače je nasičen do te mere, da je za gledalca težko berljiv.
Veljalo bi tudi temeljito razmisliti o vokalnih sposobnostih Nataše Perić in Blaža Popovskega (grof Paris), ki sta se igralsko sicer izkazala, pevsko pa ne ravno najbolj. Glasba ima v tokratni inscenaciji minimalno vlogo, a ko se vendarle pojavi, je zaradi šibke izvedbe povečini moteča.
Kljub temu je ogled koprodukcije Gledališča Koper in Narodnega gledališča Republike Srbske v časih, ko se soočamo s porastom sovražnega govora, nasilja in vsesplošne mržnje drugače mislečih, vsekakor nujen. Predstava odlično izpostavlja nedolžnost mladih, ki jih oholost in egoizem njihovih prednamcev lahko stane svetle prihodnosti.
