Tigran Hamasyan: med genialnostjo in otroško igro

Na koncertu v sklopu evropske predstavitvene turneje za njegov prihajajoči album Manifeste je bilo moč slišati repertoar tako iz projekta v nastajanju kot iz zadnjega albuma The Bird Of a Thousand Voices. Oder so si z njim delili še klaviaturist Yessai Karapetian, bobnar Arman Mnatsakanyan in basist Marc Karapetian. Kvartet izvrstnih glasbenikov je občinstvo uspešno popeljal v svet Tigrana Hamasyana, kjer se otroška razposajenost in brezmejna ustvarjalna moč prepletata v nekaj resnično presežnega.

Glasbeni mozaik

Povprečnemu poslušalcu je že v prvih minutah po prihodu izvajalcev na oder postalo jasno, da glasbenikov, ki stojijo pred njim ne zanimajo predali in kategorije. Zdelo se je kot, da so se zlili v eno celoto.

V pisan mozaik sestavljen iz najrazličnejših zvočnih barv, ritmov, tehnik in glasbenih izročil. Zdeli so se kot podaljšek Hamasyanovih rok v najboljšem možnem smislu. Klaviaturist Yessai Karapetian je z nenehnim prepletanjem zvokov lesene piščali in sintetizatorja njegovih številih organskih ter manj organskih odtenkih ustvaril neke vrste lepilo, ki je povezovalo in zaokrožilo zvočni spekter celotne zasedbe.

S svojo virtuoznostjo, globokim razumevanjem glasbe in skoraj telepatsko povezanostjo z vodjo ansambla je temelje, ki jih je lahko vredna le umetnina kakršen je koncert Tigrana Hamasyana, ustvaril bobnar Mnatsakanyan. Karapetian pa je, v nasprotju s tradicionalno vlogo basista, poskrbel tako za nizke vibracije, kot za subtilne in nežne teksture v višjem registru ter tako v zasedbo vnesel lahkotno fluidnost. Kljub temu pa se je med vodjo kolektiva in ostalimi ustvarila določena distanca, ki je Tigrana povzdignila v opsredje. Razlogi za to pa so nadvse zanimivi.

Čudežni otrok

Tigran Hamasyan se je od ostalih glasbenikov na odru razlikoval že na pogled. Vsak izmed njih se je sicer v glasbo temljito poglobil in vživel, vendar ne tako kot Hamasyan. Njihove geste so bile očitne a zelo kontrolirane in kar nekako zadržane. Izgledali so preprosto kot profesionalni jazz glasbeniki, Hamasyan pa je spominjal na petnajstletnika med svojim prvim rock koncertom.

To se je še posebej poznalo pri improviziranih odsekih, kjer so ideje kar bruhale iz njega tako na klavirju kot na sintetizatorju. Po drugi strani se je tu pokazala tudi veličina ostalih glasbenikov, ki so nadrealističnim glasbenim umotvorom čudežnega otroka za klavirjem sledili brez težav in z veliko mero poglobljenega razumevanja.

Pasti odraščanja

Tigran Hamasyan je, milo rečeno, čudežni otrok. Nikoli se ni nehal igrati, ustvarjati, raziskovati in gledati na svet z velikimi radovednimi očmi. Prav to mu je, s pomočjo skupine štirih glasbenikov, ki skozi svojo raznolikost ustvarjajo nekaj čudovitega, omogočilo okolje, ki mu vladajo inovativnost, sočutje in razumevanje.

Hamasyanovo ustvarjanje nas tako spominja, da je raj na zemlji dosegljiv, če vsak od nas le zopet najde tistega igrivega, radovednega in sočutnega otroka v sebi. Naslov najnovejšega projekta je torej povsem primeren, saj je tak manifest brez dvoma vredno podpreti. •