Tereza Gregorič: “Smeh je oblika javnega upora”

Tereza Gregorič je dramaturginja, režiserka, dramatičarka ter direktorica in ustanoviteljica Zavoda Scaramouche, ki od leta 2019 deluje kot prostor za razvoj komedije in komičnih praks. Od leta 2015 je zaposlena kot dramaturginja v SNG Nova Gorica ter vodja programa Mladega odra Amo, kjer je kot dramaturginja in režiserka ustvarila več uprizoritev. Aktivna je tudi zunaj matičnega gledališča, in sicer kot režiserka in avtorica scenarijev predstav ter občinskih in krajevnih proslav ter drugih dogodkov. Leta 2024 je prevzela vlogo selektorice festivala Dnevi komedije. Predstava Usje se je dalu je sklepna uprizoritev večletnega projekta Sezona obiranja zgodb, ki je nastal v okviru programa GO! 2025 - Evropska prestolnica kulture in zaokrožuje niz pripovedno-gledaliških kabaretskih dogodkov, ki jih je ustvarila v preteklih dveh letih.

Komedija ima v tvojem delu prav posebno mesto. Kaj te na njej najbolj privlači? Kako danes razumeš njeno moč, potencial in odgovornost?

“Mislim, da moja potreba po humorju izhaja iz družine in okolja, v katerem sem odraščala. Moja družina je polna dobrih pripovedovalcev in v svoje pripovedi vedno vpletajo humor. Eden najmočnejših pripovedovalcev je zagotovo moj nono Niko. Njegov glas in zgodbe so se že pojavili v vseh treh predstavah in upam, da bodo našle mesto tudi v zaključni. Nenazadnje je naslov Usje se je dalu prav njegova izjava. V njegovem pripovedovanju tli resnica preprostega človeka iz časa socializma. On je bil eden tistih, ki so se znali znajti - in se jim je v socializmu dobro godilo, kot sam pravi: 'Usje se je dalu!' Njegove pripovedi razpirajo tudi temnejše plasti sistema: krajo, cenzuro, celo nasilno utišanje, a vse to se razkriva skozi neverjetno učinkovito komično formo, ki je pogosto že sama po sebi gledališko izdelana. Prav tako sem v življenju poslušala veliko zgodb o svoji pranoni Olgi. O njenem težkem življenju, o tem, kako se je odpovedala bogastvu staršev, ker se je zaljubila v revnega Dončeta. Živela sta skromno in srečno, v majhnem najemniškem stanovanju, takrat se je reklo, da sta 'živela na fit' -, potem pa so ga med drugo svetovno vojno izdali in ubili (bil je partizanski telefonist/vezist). Kljub težkim okoliščinam se je znašla, bila je dobra kuharica in še boljša pripovedovalka. S humornimi zgodbami je smeh pripeljala v kuhinjo, med ljudi. Ljudje od vsepovsod so jo prihajali poslušat - ona je kuhala, oni pa jedli in se krohotali. V naši družini že dolgo kroži skoraj legendarna zgodba o njenem pogrebu. Ko so se po pokopu zbrali, da bi se je spomnili, so začeli obujati njene zgodbe, njena pripovedovanja ... Pripovedovanje je takrat prevzel njen nečak, ki je podedoval njen talent. Baje so se tako smejali, da so jih bolela lica in trebuhi. Jokali, se objemali in se smejali. V vseh teh pripovedih mi je zanimiva prav glasnost. Glasen jok in še glasnejši smeh - nekaj čudovitega se dogaja v tem neposrednem prikazovanju čustev. Ne mislim glasnosti v decibelih, ampak glasno izražanje čustev. To bi lahko imenovala prava mediteranskost. Sploh danes, ko je še vedno prisotna tiha, neformalna norma, ki določa, kdaj lahko izražamo čustva, in pogosto enači njihovo izražanje s šibkostjo ali neprimernim vedenjem. Najlažje je človeka nadzorovati prek njegovih čustev - s pomočjo sramu. Zato se mi zdi, da je izkazovanje čustev oblika javnega upora. Tudi glasen smeh.”

Predstava Usje se je dalu je sklepna uprizoritev večletnega projekta Sezona obiranja zgodb, ki je nastal v okviru programa GO! 2025 – Evropska prestolnica kulture. Kako je od začetne ideje prišlo do končne uprizoritve - od zbiranja gradiva in pričevanj do nastanka besedila in same uprizoritve? Predstava zaokrožuje niz pripovedno-gledaliških kabaretskih dogodkov, ki vključujejo tudi večere Rajš ku rajš, rajš neč (2023) ter predstave Je kaj za prijavit? (2024), Vse, ma šalamov ne! (2024) in Usje se je dalu (2024). Kako se ta sklepna uprizoritev umešča v celoto?

“Uf, to je bila dolga pot. Pravzaprav se je vse začelo leta 2019, ko sem režirala osrednjo slovesnost Mestne občine Nova Gorica. Seveda nismo šli iz svoje kože in smo naredili proslavo v našem slogu, bila je pravzaprav komedija v štirih dejanjih. Takrat smo začeli z intervjuvanjem ljudi, ki živijo ob meji, in skozi njihova pričevanja ustvarili predstavo, ki je bila del proslave. To je bilo opaženo in kmalu sem dobila povabilo Nede Rusjan Bric, če bi se z Zavodom Scaramouche prijavila na prvi razpis za kandidaturo za Evropsko prestolnico kulture. Prijavo projekta sva zastavili skupaj s teatrologinjo in kustosinjo Ano Perne, ki je tudi sodelovala v prvi fazi projekta. Sezona obiranja zgodb je skoraj štiriletni projekt, s prvo fazo smo začeli že v letu 2022. Povezali smo se z dr. Markom Klavoro, specialistom za ustno zgodovino, ki nam je na delavnici pokazal, kako se lotiti zbiranja intervjujev, in kot svetovalec ostal z nami vse do zaključka projekta. Obiskali smo več kot 70 pričevalcev. Prvo fazo smo zaključili s pripovedovalskim večerom Rajš ku rajš, rajš neč (2023), ki je predstavil izbor pričevanj in je nastal v okviru delavnic pripovedovalskega gledališča pod vodstvom Renate Lapanja. Z letom 2024 smo vstopili v tretjo fazo projekta, ki vključuje interaktivne pripovedno-gledališke predstave (omenjene v vprašanju). Zaključna uprizoritev v letu 2025 bo sinteza celotnega procesa: destilacija vseh zbranih pričevanj, raziskav in komedije, nadgrajena z močnimi avtorskimi posegi ustvarjalne ekipe.”

V opisu uprizoritve je zapisano, da se projekt navezuje tudi na raziskovanje mediteranske komedije in arhetipskih likov. Kako se ti elementi prepletajo s sodobnimi pristopi in kako vplivajo na oblikovanje komičnih situacij in likov?

“Mediteranski prostor se zdi specifično odprt za komedijo in komične žanre. Uprizoritve se nenehno vsebinsko nadgrajujejo ter s tem izostrujejo lastnosti posameznih likov, ki so značilni za klasično komedijo, a hkrati nosijo posebne karakteristike, lastne ljudem, ki živijo znotraj obmejnega območja severne Primorske. Imamo kmeta, iskrenega, trmastega Primorca, ki je v socialističnem sistemu pogosto potegnil kratko. Zamejca - zahodnjaškega Slovenca, razpetega med domom in ljubeznijo, ki ostane na drugi strani meje. Družeta, jugoslovanskega vojaka z juga, ujetega med človečnostjo in ukazi nadrejenih. In seveda, meni osebno najljubšo: močno primorsko žensko. V našem prostoru je ta lik veliko več kot komični tip, je realna figura z bogato zgodovinsko podlago, ki močno odzvanja tudi v sodobnih ženskah in njihovih pripovedih. Tu so zgodovinske figure krušaric in aleksandrink, danes pa predvsem podoba none, ki je s svojo italijansko pokojnino pogosto postala ekonomski steber družine. Te ženske imajo feminizem v sebi zapisan skoraj nagonsko - ne kot ideologijo, ampak kot življenjsko prakso, ki se prenaša iz roda v rod.”

Uprizoritev tematizira vsakdanje življenje ljudi ob slovensko-italijanski meji skozi zgodovino, ki so ujeti med različne državne in politične sisteme. Kako primerjate nekdanje in današnje poglede na mejo?

“V pričevanjih se ves čas ponavlja motiv izgube in prilagajanja. Leta 1947 je meja čez noč razklala življenja - zarezala je v rutine, odnose, spomine. Sčasoma so si jo ljudje podredili, največkrat s švercom, in postala je celo prednost: redka razpoka v železni zavesi, priložnost za prepustnice, dobrine, kulturne in poslovne stike, ki je v sedemdesetih, osemdesetih in devetdesetih letih privabljal ljudi v Novo Gorico v nekakšni 'pozitivni migraciji'. Potem pa razpad Jugoslavije, vstop v EU, odprava meje - in ta prednost je izginila. Dobila sem občutek, da so se ljudje znova znašli v praznini, saj je mesto izgubilo svoj glavni pogon - mejo.”

So kakšne specifične teme, ki so vas še posebej zanimale znotraj projekta?

“Zanimala me je tematika dela, kako se je skozi čas spremenil naš odnos do dela in do življenja. Prav neverjetno se mi je zdelo, kako pogosto so se pričevalke in pričevalci vračali k delu z neko radostjo, kot da je bilo delo vir smisla, kolektivne pripadnosti, celo sreče. To je še posebej zanimivo v kontrastu z današnjim časom, ko veliko govorimo o izgorelosti. Seveda pa nisem spregledala niti druge plati, tudi trdo delo, telesna izčrpanost, delovni pogoji, ki danes niso več sprejemljivi ... Vse to je prisotno v pripovedih. Vendar tudi tam ostaja občutek, da je bilo delo kljub vsemu nekaj samoumevnega in vrednega. Mislim, da ne gre za nostalgično poveličevanje preteklosti, temveč za drugačno doživljanje sveta.

V kontekstu dela sem naletela še na en pojav, ki se mi zdi bogat in večplasten, da bi si v resnici zaslužil kar svojo uprizoritev, to je kraja v socializmu. Tista 'na malo', kot jo opisujejo pričevalci, in tista 'na veliko', ki se je dogajala prikrito, pogosto tam, kjer je bilo največ moči. Zdi se mi, da gre za enega najzanimivejših simptomov odnosa do dela, sistema in pravičnosti, pa tudi za humorni ventil in način, kako si je mali človek povrnil občutek nadzora v svetu, ki ga ni upošteval. Zgodbe o kraji v tovarnah so pogosto začinjene s humorjem, s pikrim komentarjem, s tiho solidarnostjo.

Podobno vlogo ima tudi švercanje oziroma kontrabant - dejanje, ki se z vidika zakona uvršča med prekrške ali celo zločine, a ga ljudje pogosto razumejo kot izraz človeške iznajdljivosti in prilagodljivosti. Meja med zločinom in preživetveno strategijo se pri tem hitro zabriše: kadar si v podrejenem položaju, pogosto izbiraš med tem, da slediš pravilom in izgubiš - ali pa jih zaobideš in preživiš. Zato švercanje v mnogih pripovedih ne nastopa kot moralna sramota, temveč kot dokaz bistrosti, trme in poguma malega človeka, ki se je znašel v nenehnem spopadu z birokracijo in strogimi carinskimi postopki. In ko postavimo tovrstno švercanje ob bok neprimerno večjim švercerskim in kriminalnim praksam, ki so jih izvajali direktorji, politiki in 'pomembneži', razlika postane boleče očitna; če mali krade, je to zločin; če veliki krade, je to politika ali gospodarski manever.” •